Spoznanja iz bolnišnične postelje
Bliža se trenutek, ko bom zapustila bolnišnico in hkrati praznovala rojstni dan. Še en teden nazaj je bila to samo 'rutinska operacija' in 'samo' še en rojstni dan. Pa kaj pol. Danes je to zame novo rojstvo in zgodba, za katero si želim, da bi se dotaknila mnogo src. Že dolgo vas je veliko tistih, ki spremljate moje delo, pa če govorimo o knjigah ali meditacijah. Rada imam prav vsakega izmed vas in srčno rada delim svoje znanje in darove z vami. Zato vem, da bo ta zgodba dosegla vsakogar, ki mu je namenjena. Ustavite se in si vzemite čas.
Kolikokrat sem si to povedala sama: "Cristy, ustavi se in si vzemi čas." Od maminega odhoda v Nebesa je bilo moje življenje podobno vratolomnemu vrtiljaku. Moje dneve je zaznamovala mavrica različnih čustev, od hude žalosti in depresije v obdobju žalovanja, do sreče in veselja v obdobju novega učenja in dela z izjemnimi ljudmi. Moji dnevi so bili velikokrat daljši kot pa se je videlo navzven in za to mi ni žal. A sedaj sem se ustavila.
To pač narediš, ko prideš v bolnišnico, kamor so me sprejeli v ponedeljek 6.2. Naslednji dan je bila načrtovana operacija in moje mnenje je bilo:´´Doma bom hitro in brez dolgotrajnih posledic.´´ Vendar ima vesolje za nas včasih drugačen načrt. Vse se je začelo že v ponedeljek ob sprejemu. Najprej mi niso mogli vzeti krvi, preprosto ni pritekla. Ko so jo končno dobili in poslali na analizo rezultati niso bili dovolj dobri, saj sem imela zaradi manjšega prehlada povečano sedimentacijo. In operacija, načrtovana za naslednji dan je bila prestavljena. Zmeda. Podrl se mi je sistem. Vsekakor nič od tega nisem načrtovala. Jaz, ki sem mojster načrtovanja!
Operacija je bila prestavljena na četrtek. Ostala sem v bolnišnici. Sama s seboj. Niti sanjalo se mi ni, da bo to kratko obdobje prineslo eno izmed največjih transformacij v mojem življenju. Knjige, ki sem si jih tako vestno pripravila za branje so ostale neprebrane. Opazovala sem. In opazovala. Poslušala vse, kar se je dogajalo okoli mene.
Moja spoznanja so se strnila v skromne misli hvaležnega človeka.
1. Angeli na Zemlji - zdravniki, sestre, fizioterapevti in ostalo osebje.
Priznam. Po mamini smrti sem izgubila vero v zdravstvo. Dokler nisem bila sprejeta v Valdoltro tega nisem niti vedela. Želela sem le pozabiti težko obdobje, ki sem ga preživljala ob mamini bolezni in kasneje po njenem odhodu. Ugotovila sem, da tega obdobja nisem pozabila. V resnici se je pritajilo in nemo čakalo v meni. Čakalo na pravi trenutek, ko bo prišlo na plano. In pravi trenutek je bil "sedaj", ko sem sama ležala v bolnišnični postelji, stran od ljudi, ki jih imam rada. Pritekle so mi solze. Imela sem resnično ogromno časa za meditacijo. Vprašala sem:"Zakaj?" V glavi so mi zlovešče odmevale besede zdravnice, ko mi je tri leta nazaj rekla: "Sprijaznite se, vaša mama bo umrla!!!" Šok. Občutila sem strah. In zdaj je bil bolj živ kot kdajkoli prej. Hotela sem stran, stran od bolnišnice in vseh ljudi, ki delajo v njej. Sedaj pa sem obtičala tukaj. Sama. A duhovni učitelj ve. Vedno ve, da če se nekaj pokaže, potem to sprejmeš. In, če se hočeš premakniti naprej, moraš stvar razrešiti. Če je ne boš, te bo zasledovala. In to ni prijetna senca.
Začela sem opazovati in v številnih meditacijah prosila Nebesa naj me prosim spremljajo bolj kot kdajkoli pred. Stari spomini in občutki so se spet vrnili. Prosim! Nobena prošnja, ki prihaja iz srca ni neuslišana. Medicinske sestre so me začele hecati, me spodbujati, prav vsaka izmed njih mi je namenila toplo besedo. Zdravnik je bil srčen, a hkrati dovolj odločen, da sem dvignila glavo in se soočila s preizkušnjo.
Po operaciji sem doživela bolečine, ki jih ne znam opisati. Ni besed za to. A to ni bilo najhuje. Najhujša je bila noč . Anestezija in protibolečinska sredstva so povzročila močno slabost in vrtoglavico. Počutila sem se kot, da me je povozil tovornjak. Na trenutke sem imela občutek, da bom skočila iz telesa. Vsekakor pa so mi znova, tako kot že velikokrat do sedaj pomagali angeli na Zemlji. In tisti v Nebesih.
Za njihovo pomoč sem bila resnično hvaležna. Razmišljala sem o vseh kritikah, ki so letele na številne zdravnike in medicinsko osebje. Nekatere so bile javne, druge ne. Sedaj je napočil čas, da se nekdo (v tem primeru jaz) razpiše o hvaležnosti, o hvaležnosti, ki jo čutim, ker imamo v bolnišnicah tako čudovite ljudi. Dogodki v bolnišnici so mi dali toliko za misliti. Kako zelo hitro znamo kritizirati. Kako hitro pa rečemo HVALA? »Pa saj si plačan za to« , bo morda kdo rekel ob mojih besedah. Drži. A jaz sem jih vseeno opazovala. Ti ljudje v medicinskih poklicih služijo ljudem. In to je nesebično služenje, katerega večina ljudi nikoli ne bi zmogla. Ti ljudje so popolna predani.
Zatorej, hvala Valdoltri in vsem, ki skrbijo za paciente tukaj (ko to pišem sem še vedno v bolnišnici). In hvala tudi vsem ostalim ustanovam v Sloveniji. Vsem, ki služijo ljudem na kakršenkoli način. Naj vas Nebesa blagoslovijo. Verjamem, da bo še mnogo zgodb o ´napakah´, verjamem, da je težko najti smisle v nesmiselnih zgodbah. Danes nisem tukaj zato, da jih sodim. To pišem zato, da bomo znali vsi, ki rabimo pomoč drugih ljudi reči hvala. In odpreti srce v sočutju. Nič ni samoumevno. In, če vas nekdo potolaži takrat, ko tolažbo najbolj potrebujete, tako kot sem jo jaz, potem se nasmehnite in vrnite lepo besedo. Nič mi samoumevno. Upam, da bom s tem zapisom dosegla, da bodo ljudje bolj cenili in spoštovali medicinsko osebje in, da bodo hvaležni za njihovo delo. Tako bodo bolnišnice lahko postale energetsko bolj sproščeni kraji. Čas je, da se tudi tukaj zgodijo pozitivne spremembe. In moja izkušnja tega tedna je bila, da se vse začne in konča z nami in našim odnosom. Premislite o tem. Meni se je zaupanje povrnilo - samo zaradi odnosa, ki so ga imeli do mene. To je vse. Da, bolelo je. Hudo. A vse je bilo lažje zaradi prijaznih in spodbudnih besed. Tudi vaših - mojih dragih spremljevalcev.
2. Kako živimo?
Hitimo, hitiš, hitiš. Toliko stvari imamo za opraviti. Ko greš na wc, greš pač na wc. Ko si lačen pač ješ. Dokler ne moreš na wc. Dokler ne zmoreš jesti. Ko ti je enkrat odvzeta popolnoma samoumevna možnost, kot je npr. hoja, takrat začneš ceniti tudi najmanjše stvari. To sem spoznala, ko zaradi operiranega kolena nisem mogla niti na stranišče. Začela sem ceniti vsak korak. Kako sem bila vesela, ko sem po nekaj dneh zopet shodila! Tako sem vesela, da spet hodim! In prej? Prej je bilo tako samoumevno. Bodimo hvaležni. Za vse, kar imamo. Za zdravje, hrano... Ni samoumevno! Mnogo ljudi tega nima. Bodite hvaležni za vse kar imate in zaživeli boste v popolnem obilju. In verjemite - vse ostalo pride. Ne obremenjujte se glede stvari, ki jih nimate. Blagoslovite tiste, ki jih imate. Ne verjamete, da to dela čudeže? Poizkusite.
3. Nebeška podpora
Hvaležna sem vsem, ki so mi medicinsko pomagali. A niso bili sami, čeprav se tega ne zavedajo. Moč Nebes se je v moji zgodbi močno izkazala. Ko mi kri od samega strahu ni hotela priteči, sem šla v meditacijo in takoj nam je uspelo. Tudi med operacijo sem bila v meditaciji. Številni ljudje po Sloveniji so mi pošiljali zdravljenje. Prišli smo do trenutka, ko se bomo zavedli, kako zelo se bosta v novi dobi dopolnjevala medicinsko in alternativno zdravljenje. Ko so angeli vodili spretne roke mojega kirurga, me je nekdo prijel za roko. Pogledala sem, ker sem mislila, da me je prijela medicinska sestra. Vendar ni bilo nikogar. Eterično sem zagledala mojo zlato nebeško mamo. Spomnila sem se, kako sem jo držala za roko, ko se je poslavljala od zemeljskega življenja. Tokrat je ona bodrila mene. Naj mi ljudje rečejo, da sem trčena. Prav. Moja ljubezen v srcu ve - ve, da ko verjameš, tudi vidiš. Zato opazujte. Prosite Nebesa za znak. Počakajte. Videli boste, da vam bodo odgovorili. Prosite za pomoč. Nismo sami. Za to resnico stojim bolj kot kdajkoli.
Nebesa in Zemlja se združujejo, meje se brišejo. Stopili bomo skupaj, z roko v roki. V to verjamem. In to je v redu. V redu je, da sprejemamo zemeljsko in nebeško. Ne samo eno ali samo drugo. Ne samo materialno ali samo duhovno. Oboje. Ravnovesje je ključ. In ljubezen? Ljubezen je most med Nebesi in Zemljo.
Namaste!
Cristy Žmahar
www.potovanjeduse.si
