Ali Bog odobrava naša dejanja?

 

Kaj bi odgovorili, če bi vas nekdo vprašal (kot se je to zgodilo meni): »Cristy, ali Bog ljubi morilce in prostitutke?« Vsekakor se ne bi bahali s tem, da poznamo ljudi, ki so se po naših merilih znašli na samem pragu družbene lestvice. Kaj pravi Bog na to?

Bog odgovarja:

»Skozi vas izkušam tudi jaz. Vsaka izkušnja je le izkušnja. V Nebesih ne poznamo označb, kot so 'slabo, napačno, neprimerno'. Preprosto je. Vse, kar je, preprosto je. V kolikor ljubite na primer delo prostitutke in je v skladu z vašo resnico, v kolikor vas resnično osrečuje, potem je to prava pot. Jaz odobravam vse. Neodobravanja ne poznam. Navsezadnje ne gre zame. V kolikor se odobravate sami, je namen izkušnje dosežen. Opažam pa, da velikokrat odobravanje iščete na napačnih mestih – ne iščite ga na nebu (v Nebesih). In še bolj pomembno – ne iščite ga pri drugih ljudeh.«



Notranji konflikt in nebeška nagrada

Nikoli ne bom pozabila tistega dne, ko so me poklicali z nacionalne televizije, kjer sem gostovala že nekajkrat, a takrat je bilo drugače. Povabili se me na najbolj priljubljeno oddajo za množice, ki je bila zato tudi najbolj gledana. Nikoli prej si ne bi niti drznila pomisliti, da bi lahko gostila mene ali sploh kateregakoli duhovnega učitelja, saj studijski stoli po navadi gostijo zveneča imena zvezdnikov ali drugih pripadnikov estrade. Srce mi je divje bilo od radosti, ko sem samo pomislila, da se bom znašla pred tako pomembnimi kamerami. V obdobju med prejetjem klica in snemanjem oddaje, ki je mimogrede potekala v živo, mi je rojilo po glavi samo, kaj bom povedala, da bom razsvetlila pot čim več ljudem v stiski. Želela sem (in se to s televizijo tudi dogovorila) predstaviti svojo knjigo Nebesa zdravijo in prvi duhovni portal za žalujoče v naši državi. Predobro sem se zavedala krempljev žalovanja, moja vnema pomagati drugim je bila neizmerna. Posneli smo tudi prispevek, ki naj bi se odvrtel kot uvod v mojo predstavitev. Dotaknili smo se tudi posmrtnega življenja, snemalci so posneli nekaj mojih tečajnikov med meditacijo za zdravljenje žalosti. Popolno. Oddaje se nisem veselila samo jaz, temveč tudi vsi tisti, ki delijo mojo ljubezen do duhovnosti in nebeške sfere. Naša skupna nagrada in naša skupna pot, da razsvetlimo pot tudi drugim.

Oddaja se je začela. Zavrteli so uvodni posnetek in samo nekaj sekund kasneje se je do takrat skoraj izpolnjena želja spremenila v nočno moro. Če ga ne bi takrat videla na lastne oči, bi le stežka verjela, da sem na njem sploh jaz in da so to moje besede, ki sem jih nemo in z grozo poslušala. Če do takrat nisem verjela, kako zelo lahko mediji prikrojijo resnico, sem bila tedaj v to trdno prepričana. Celotni studio se je zavil v tišino, prav čutila sem obsojajoče poglede ljudi v občinstvu, ki so sedeli za menoj, kot tudi tistih, ki so oddajo spremljali od doma. Prispevek je bil spremenjen v nekaj, česar vsekakor nisem želela. Prikazali so me kot zmešano deklino, ki je po mamini smrti izgubila nekaj kolesc v glavi in je nato začela klicati duhove. Niti o posneti meditaciji ni bilo ne duha ne sluha. Stvar, ki so jo prikazali, je bila uprizorjena kot seansa klicanja duhov. Ko se je posnetek končal, sem komaj prišla do sape, srce je začelo pospešeno utripati, ko sem se zavedla, da me čaka še pogovor v živo. No, me prav zanima, kakšna vprašanja mi bodo postavili še sedaj. Počutila sem se kot čarovnica, ki jo bodo zdaj zdaj zažgali na grmadi. Zdelo se mi je, da se zažiganje na grmadah ni dogajalo stotine let nazaj. Tedaj je bilo vse tukaj, vse tako zelo živo.

V pogovoru sem se glede na provokativna vprašanja o sposobnostih 'pogovarjanja' z duhovi, ki so mi jih zastavili, še kar dobro znašla. A vprašanj o moji knjigi in portalu, ki bi lahko pomagala na tisoče ljudem, ki so nekoga izgubili, pa ni bilo. Vse skupaj se je izgubilo v medijskem šovu za fabulozno dramo. Tisti, ki že ves čas spremljajo moje delo, so obnemeli. Srce mi je zakričalo v jezi in besu. Vse skupaj je obdajal še neprijeten občutek obupa.

Po koncu oddaje sem kot nekakšen zombi hodila po hodnikih televizijske hiše. V mislih so se mi odvijale strašljive slike posledic, ki jih bo pustila na mojem delu. Lahko sem čutila, da bom postala tarča prestrašenih ljudi ali verskih fanatikov, ki vsekakor niso bili in še dandanes niso navdušeni nad mojim delom. Ko sem stopila na ulico, sem najprej vdihnila zrak. Zazdelo se mi je, kot da ne vem, kje sem. V sosednjem baru sem si naročila kakav – potrebovala sem energijo. A že v naslednjem trenutku mi je postalo neizmerno slabo in zdelo se mi je, kot da me nekdo reže od znotraj navzven. Čutila sem energije in besede vseh tistih, ki so spremljali oddajo, in vsekakor sem bila vesela, da so bili zelo oddaljeni od mene. Če je name vplivala že energija, ki je bila tako zelo oddaljena, kaj bi se šele zgodilo, če bi bili ti ljudje v moji neposredni bližini. Želela sem se osvežiti v damski toaleti, ko sem izgubila tla pod nogami, in se na stopnicah bara sesedla kot ptiček, ki so mu pravkar polomili krila. Zajokala sem. Prijateljica, s katero soustvarjava najine projekte in skupaj približujeva duhovne resnice ljudem, me je potolažila in rekla: »To je bilo za nekaj dobro. Nekoč boš spoznala za kaj.« Cenila sem njene besede, a tudi ona ve – v tistem trenutku jim nisem verjela. Vsekakor pa nisem razumela, zakaj so Nebesa dopustila, da je do česa takšnega sploh prišlo. Slabost ni minila, partner me je bledo kot zid brez besed odpeljal domov. In nato je grmada zagorela še močneje.

Naslednjega dne sem začela prejemati čudna sporočila neznanih ljudi, od grozilnih e-poštnih sporočil do pozivov, naj se ne igram z mrtvimi. Od žaljivk, da nisem pri sebi, do tega, da se je neka skupina načrtno spravila na moj portal za žalujoče in v pogovorni sobi pozivala, naj se uporabniki obvarujejo pred mrtvimi in podobno. Ves namen se je izgubil. Nekaj časa sem bila izgubljena tudi jaz. Tisti, ki poznajo mene in moje delo, so me poskušali podpreti z razjarjenimi pismi na televizijo, bili so izjemna podpora, a vseeno se je začela zame težka pot. Ljudje me niso odobravali. In vedno znova sem se zalotila, kako se nekomu dokazujem po e-pošti ali mu poskušam razložiti pravo sliko. Resnično, vsaka kritika, ki sem jo prejela, je v meni vzbudila dvom, da nisem dovolj dobra. In začela sem se dokazovati ljudem. Znova in znova. Naporno, vam povem, resnično, resnično naporno. In še vedno sem čakala na smisel, zakaj je bilo to dobro.

Minevali so meseci, ljudje so mi sčasoma prenehali greniti dneve in me zasipati z grozilno ter očitajočo e-pošto. Prišel je čas, da se sestavim nazaj. Navsezadnje sem duhovna učiteljica. In če se mi nekaj pripeti, se vprašam, zakaj. Tiho sem vedela, da je vzvod vseeno moral biti nekje v meni. Vprašala sem Boga za odgovor in bila sem pripravljena potrpežljivo čakati. Ko se umiriš, lahko slišiš odgovor ... Ko si pripravljen/a.



In končno sem ugotovila.

Kolikokrat sem se opravičevala drugim za svoje delo in kolikokrat sem poskušala dokazovati, da delam prav. Ko me je kdo vprašal, s čim se ukvarjam, sem nežno zapakirala svoje delovanje kot sproščanje, osebno rast in podobne mile oblike tistega, kar v resnici delam. Nisem stala za tistim, za kar sem se odločila, da bo moja pot. Vedno sem iskala neke 'kompromisne' odgovore. Za koga? Za kaj? Za odobravanje ljudi. Kolikokrat ste to storili vi? Samo, da bi ljudje odobravali vaše delovanje ali odločitve.

Notranji konflikt se mi je odrazil v zunanjem svetu, zaradi zgoraj opisanih okoliščin je šlo kar precej časa in energije. Najboljša izkušnja mojega dela, za katero sem še danes hvaležna. Ko sem enkrat doumela ves čar tega spoznanja, se je vse obrnilo na glavo. Na bolje! Notranji konflikt se je spremenil v samospoštovanje. In takrat sem začela spoštovanje prejemati tudi od drugih ljudi. Da, sem Cristy, če želite, lahko tudi rečete, da se 'pogovarjam z mrtvimi' in ponosna sem na to. Slišim angele in ne tistih, ki mi govorijo, da sem zrela za norišnico. Vsak element mojega življenja je prepleten z nebeško sfero, katera stoodstotno stoji za menoj. In jaz za njimi. Ne odnašajo mi zadnje plati in, ko se moram česa naučiti, poskrbijo, da se moje lekcije odvijejo. Tako kot pri vas. A živim svojo resnico. In živeti svojo resnico je osvobajajoče. Ljubim svoje delo. Odobravam ga v celoti. Če ga kdo ne, naj zapre moje knjige in spletne strani. Ni me treba obvestiti, da me ne odobrava. Morda se mora vprašati, zakaj jih tako zelo motim. Kako gre že tisto, česar ne odobravaš pri drugem, ne odobravaš pri sebi?

Zgodba s televizijo se je končala tako, kot se je tudi začela. S televizijo. V mesecih po medijski preizkušnji sem postala veliko močnejša in odločnejša. Ljudem sem začela postavljati meje in vsekakor sem se odločila, da ne bom več preproga za vse, ki si želijo obrisati noge v njo. Postala sem močnejša. Ostale televizijske hiše so me še vedno kontaktirale in me spoštovale.

Nekoč kasneje sem pomislila na prijateljičine besede, ki mi jih je izrekla na stopnicah tistega bara. Ravno sem se pripravljala na odhod na veliko meditacijo ob prazniku nadangela Rafaela, ko sem se pogledala v ogledalo, se v odobravanju nasmehnila sama sebi in si rekla: »Na koncu je vedno vse v redu. Tako ali drugače.« Povedi nisem niti še dodobra izrekla v mislih, ko je zazvonil telefon. Na drugi strani je bila televizijska voditeljica, ki je bila poleg mene ena izmed gostij v tisti 'usodni' televizijski oddaji. Predstavila se je in mi povedala o svoji novi oddaji, ki jo je imela na isti televiziji. Iskreno je spregovorila, da moja predstavitev takrat ni bila ravno najbolj ustrezna. Čutila je, da ljudje niso dobili pravega sporočila. Želela je popraviti situacijo. Povabila me je v svojo oddajo, kjer sem lahko končno predstavila svojo knjigo in odziv je bil izjemen. Nagrada je prišla. Mesece kasneje. In na koncu je bilo vse v redu.

Nebeški biser: »Ne hodi v čevljih sodnika in ne prosi drugih, da ti sodijo, željnemu/ni njihovega odobravanja. Najdi ga znotraj sebe, odobritev duše ti bo prinesla večje nagrade, kot si jih lahko zamisli tvoj človeški um.« 

Iz knjige Nebesa Obiskujejo, CristyŽmahar vse pravice pridržane, posredovanje brez navedbe avtorja prepovedano.

6. december 2018
Le še nekaj dni preprodaje! Mesta se polnijo hitro!