Črtica- zgodba iz knjige Nebesa Pripovedujejo

Patricia ni spala že 5 let. Lahko bi prisegla. V vsem tem času so njene veke nekajkrat omagale pod pritiskom nečloveške utrujenosti, a temu ni mogla reči spanje. Njen mož Dean se je na vse kriplje trudil ostati močan. Zadnje čase mu to ni uspevalo več. Njuni sedaj razbiti življenji sta dobili svojega rablja pred natanko petimi leti. Obsodbo je izgovoril moški v beli halji: »Žal mi je, a vaš sin ima nevroblastom. Potrudili se bomo zanj. Ne obupajmo.« Nevroblastom – drugo ime za Satana, si je mislila Patricia, a zdravniki so mu rekli otroški rak. Vrag ima rad mlade in njegovi hčeri so nadeli ime levkemija. In vsa ta nadlega je našla svojo žrtev, ki je že leta omagovala pod pritiski bolezni. Ta žrtev je bil 8-letni Liam, sin Patrice in Deana.

Njun metuljni otrok. Tako nenavaden, tako poseben. V osmih letih ni nikoli pokazal nobenega zanimanja za kaj drugega kot za metulje. Na tisoče igrač ne bi narisalo njegovega nasmeha, narisale so ga pobarvanke z metulji, kjer je Liam sam lahko izbiral čudovite barve njihovih čarobnih kril.

18. december. Zunaj je snežilo in Patricia je slabe vesti zaprla vrata svojega avtomobila. Morala si je priznati, da ne prenese pogleda na kričeče sosedove otroke, ki so se metali v sneg. Zaslužili so si otroško veselje, vendar si ga je tudi njen sin. Večino svojega mladega življenja je preživel v bolnišnici, preostanek pa v svoji domači postelji. Nikoli se ni igral z drugimi otroki, vsaj ne v pravem pomenu besede. Nikoli ni prišel domov poln blata in umazanih oblačil.  Lahko pa se je pogovarjal z drugimi otroki v bolnišnici. In vsi so ga imeli radi. Tudi zdravniki in medicinske sestre so ga dobro poznali. To je bila težava. Poznali so ga predobro. Dan poprej so mu povedali, da bo morda lahko za Božič odšel domov. Patricia se je odpeljala do bolnišnice po novico, medtem ko je Dean neutrudno delal in skušal zagotavljati izpolnitev finančnih obveznosti, ki jih je prinesla Liamova bolezen.

Patricia je postala pred bolniško sobo številka 303 in globoko vdihnila. »Saj zmoreš,« si je rekla in si nadela še enega izmed lažnih nasmehov. Ni se želela smejati. Bila je jezna. Nasmeh si je nadela le zaradi Liama. V sebi se je lomila in jokala. Njen sin je bil odrasel človek, modrec, ujet v otroško telo. Svoje upanje je delil kot drobiž in znal je potolažiti mnoge otroke okoli sebe. Risal je metulje, za katere bi lahko prisegli, da jih je narisal umetnik, in vsakega izmed njih je opremil z besedami spodbude. Le od kod je vse to prihajalo, se je spraševala Patricia. »V tebi se je skrila ena zvezdica. Najdi jo, si nekaj zaželi in jo pošlji v nebo. In želja tvoja bo,« se je glasilo eno sporočilo. »Božiček pravi, da te počaka doma. Zato se veliko smej, pravi, da tako prideš domov. Saj se spomniš - tako kot on pravi - ho, ho, ho,« so narekovale druge besede na pisanem metulju, skrbno izrezanem iz papirja. Te metulje so dostavljali Božičkovi škratki (medicinske sestre) in otroci so jih vsako jutro našli pod svojimi blazinami. Škratki so morali priseči, da bo to njihova skrivnost. Pa vendar ti čarobni metulji niso mogli potolažiti ene osebe v tej bolnišnici. In le-ta je pravkar odprla vrata sobe 303.

»Liam, srček!« Liamu so se zasvetlile oči: »Živjo, mama!« Patricia je  Liamu pritisnila velik poljub in se usedla ob rob njegove postelje. »Te je zeblo?« ga je vprašala, ko je zagledala dve novi odeji, ki sta pokrivali sinovo drobno telo. Njegov obraz je bil močno upadel, a njegove oči niso nikoli izgubile žara. »Da, mama. Vendar so mi dali odeje in sedaj mi je toplo. Si vedela, da metulji ne morejo leteti, če jih zebe?« Patricia se je nasmehnila: »Sedaj vem, srčece.«

Njun pogovor je zmotil Liamov pediater: »Lahko govorim z vami?« Patricia je težkih nog sledila dr. Sampsonu v njegovo pisarno. »Žal vam moram povedati, da Liama ne moremo odpustiti domov. Postal je zelo slaboten in v tem trenutku tudi zdravljenja ne moremo nadaljevati.« »Razumem,« je odvrnila Patricia. Novica zanjo ni bila presenečenje. Resnica izrečena iz ust dr. Sampsona je bila tako ali tako izrisana čez celoten Liamov obraz. Vedno manj se je pridruževal drugim otrokom, ki so ob okenskih policah opazovali zasnežene ulice in dih jemajoče ulične dekoracije. Niso sodili sem. In nihče izmed staršev ni mogel razumeti, zakaj je temu moralo biti tako.  Bilo je … krivično. Da, krivično.

Patricia je počakala Deana, ki se jima je pridružil pozno popoldne, in skupaj sta povedala Liamu, da bo moral še nekaj časa ostati v bolnišnici. Tiho sta zajela sapo in pričakovala otroške solze, a na njuno presenečenje je Liam odgovoril: »Nič hudega. Tako bom imel dovolj časa!« »Časa za kaj, srček?« ga je vprašala mama in Liam je pojasnil: »Za Božič morajo vsi dobiti svoje metulje. Veliko dela me čaka. Mene in moje skrivne škratke.« Dean je vprašal svojega izjemnega sina: »Tako lepo je, da skrbiš za druge. Kaj pa si ti želiš od Božička?« Liam je dobro premislil in odvrnil: »Rad bi postal metulj in letel.« Pride trenutek, ko starši ne vedo, kaj odgovoriti. To je bil eden izmed tistih trenutkov. In Dean in Patricia sta bila še mlada starša za povrhu.

V naslednjih dneh Liam ni več hodil. Njegove noge so odpovedale, a vso moč so prevzele njegove roke. Pod njegovim okriljem so nastajali najbolj čudoviti metulji in marsikdo bi lahko prisegel, da jih ni narisal otrok. Enega izmed njih je prejela ženska na recepciji in na njem je pisalo: »Ljubezen vedno najde pot. Našla bo tudi tebe.« Zakopala je obraz v dlani. Do tistega trenutka nihče ni vedel, da jo je zapustil mož in odjadral z 20 let mlajšo gospodično, da bi lahko skupaj razparala njeno srce. Nihče ni vedel. Torej je moral ta metulj biti sporočilo. Bog je našel pot skozi roke bolnega dečka, a bila je pot. Prav tako je govorilo sporočilo. Metulja si je prilepila ob stran računalnika. Tam bo ostal in ji dajal uteho v času bolečine in preizkušenj.

Metulji. Skrbno izbrani in dostavljeni. Marija, ena izmed medicinskih sester, ki je dostavila metulja receptorki, je Liama vprašala: »Liam, kako veš, kaj napisati na svoje metulje?« Liam jo je pogledal in odvrnil: »Ne vem, čutim. V mojem srcu. In četudi skoraj ne čutim svojih nog, vedno lahko čutim svoje srce. To še vedno bije.« Marija je zaprla vrata sobe s solzami v očeh. V rokah je stiskala svojega metulja. Na njem je pisalo: »Verjemi prav v vse, kar si želiš. Le tako se bo lahko uresničilo.« Tudi ona je zajokala. Tako kot zajoka sanjač, ko mu hočejo odvzeti gorivo njegovih sanj. Odločila se je, da bo postala zdravnica. Družina jo je zasmehovala in ji rekla, da je za to že prepozno. Rekli so ji, naj ne sanjari in da je poklic medicinske sestre zanjo dovolj. 8-letni deček pa je to s svojim metuljem obrnil na glavo. Ni bilo dovolj. In sedaj je bila pripravljena verjeti. To je lahko čutila v svojem srcu. Kako je bila lahko tako slepa? In oči ji je odprl otrok. Otroci. Zaradi njih se je želja sploh rodila. In dokler bije srce …

Metulji so poleteli skozi celotno bolnišnico. Padla je Božična noč ...

Patricia in Dean sta zjutraj odhitela v bolnišnico in v rokah nosila v svetleč papir zavito knjigo. O metuljih, seveda. Božično jutro iz pravljice. In vsepovsod ples snežink.

Na parkirišču bolnišnice sta Patricia in Dean zapustila avtomobil. Spregovorila nista niti besede, a v sebi sta razmišljala: »Kaj če je to zadnji Božič z najinim sinom?« Misel je prekinil ogromen metulj modrih kril, ki je za trenutek postal na Patricijini roki. »To ni mogoče, zima je!« je zavpil Dean in Patricia je v šoku  dopolnila moža: »In metulji v mrazu ne morejo leteti ... O moj Bog, Liam!!« In sta tekla. Tekla sta kot so ju nosile noge. Nikoli še nista tekla hitreje.

Odprla sta vrata Liamove sobe in ob postelji je bilo zbrano bolniško osebje. Izrazi na njihovih obrazih so povedali vse. Na postelji je negibno ležalo Liamovo telo. Brezbarvni obraz in srce, ki ni več bílo. »Žal nam je,« je tiho zašepetal dr. Sampson: »Pred nekaj minutami se je poslovil ...«

Patricia in Dean sta preživela zadnji Božič s svojim sinom. Brala sta mu iz knjige, ki jo je zanj pustil Božiček. Patricia mu je pripovedovala o dečku iz te pravljične knjige, ki se je ponoči spremenil v modrega metulja in obiskoval najlepše kraje sveta. V vsakem kraju se je naučil nekaj novega in zjutraj svoji sestrici pripovedoval o svojih dogodivščinah. Mala Lara je svojega bratca - metulja poslušala z napetimi ušesi in ploskala ob vsakem koncu zgodbe.

Ko je bilo pravljice konec, so Patricijin obraz zalile solze in še zadnjič je poljubila svojega sina: »Prijeten let, srčece. Sedaj lahko letiš.«

Ko sta Patricija in Dean uredila vse potrebno, je napočil čas, da se poslovita od bolniškega osebja. Žalujoča starša so pospremili z izjemnimi vtisi o Liamovih metuljih. Da, to sta vedela. Njun sin je bil resnično poseben. Čisto zadnja jima je pristopila Marija, Liamova ljuba dostavljavka metuljev. »Liam je želel, da vama osebno predam tole ...« je rekla in solze so prekinile njene besede. Ko je lahko nadaljevala, je rekla: »In prosil je, če lahko darilo odpreta doma, ob kaminu.« Patricia je objela Marijo in vzela darilo. Na poti do doma je obvestila prijatelje in sorodnike o Liamovih novih krilih.

Pozno zvečer sta Dean in Patricia zakurila v kaminu in se zazrla v ogenj. Bil je čas, da odpreta darilo. Bilo je veliko, a lahko. Skrbno sta odvila papir in iz njega je pogledal velik kartonast metulj. Krasile so ga najlepše barve in vzorci. Njegova lepota je vzela dih staršema, ki sta poznala sinov talent, a ta metulj je bil vsekakor njegova največja umetnina. Oblikovan je bil kot čestitka in ko sta jo odprla, so Liamove besede razkrile smisel življenja.

Smisel življenja, ki ga je zapisal 8-letni deček.

Kaj menite, kaj je staršema lahko kot smisel  svojega tako kratkega življenja predal Metuljni deček?



Nebeško dešifriranje

»Draga mama in oče. Ali sta vedela, da metulji v povprečju živijo le 2-4 tedne? To ni dolgo. A kljub tako kratkemu življenju metulji prinesejo k nam največ lepote, se strinjata? Torej ni pomemben čas, pomembna je lepota v njem. Rad vaju imam. Vesel Božič. Liam«

Nagrobni kamen vsakega človeka zapisuje leto rojstva in leto smrti. Pravijo pa, da nista pomembni. Pomembna je črtica, ki se nahaja med njima. V njej se skriva smisel življenja. Liamova je bila na prvi pogled kratka, a dolga za vse, ki so spoznali njegove metulje.

Na tisoče metuljev so na dan Liamovega odhoda polepili po oknih, kjer je zadnjič letel Metuljni deček. Marija je ustanovila fundacijo Metuljev let, preko katere je na tisoče in tisoče metuljev vsako leto romalo k bolnim otrokom. Metulje so ustvarjali vsi, ki so čutili v svojem srcu sporočilo. Kratko življenje malega Liama je spremenilo življenje mnogim. In dalo upanje.

Nebesa dešifrirajo:

»Vašega življenja ne morete nadzorovati. Lahko ga le ljubite in mu zaupate, da naravni tok pozna svoj čas in svojo pot. Ni pomembno, koliko časa daste drug drugemu. Pomembno je, da je ta čas kakovosten in poln pristne ljubezni. Ni pomembno, kako dolgo ste nekoga ljubili, pa se je končalo. Pomemben je pečat, ki ga je pustila vajina izkušnja. Ni pomembno, v kolikšnem času dosežete svoj cilj – če le do njega pridete z veseljem v srcu, ki ga ustvari popotovanje do tja. Ali ste pomirjeni s svojim časom? Če niste, naredite vse, da vanj vnesete lepoto, ki vam bo dovolila uživati v času, ki vam je dan. Vzemite si čas za vse, kar opisujete kot lepote življenja. Nikamor se ne mudi. Narava pozna svoj tok. In  naj bo čas kratek ali dolg – ni pomembno. Ostanejo lepote spominov. In njihovih sledi ne zabriše niti … čas.«

Štiri leta kasneje se je Patriciji in Deanu rodila hči. Poimenovala sta jo Lara. In pravijo, da obožuje … Da, tako je. Metulje. Ljubezen v času ni nikoli izgubljena.

Iz knjige Nebesa Pripovedujejo, CristyŽmahar vse pravice pridržane, posredovanje brez navedbe avtorja prepovedano.

25. oktober 2019
20.11. se vrnite na naš naslov, kajti prihaja naša nova, izjemna spletna stran!