Ekskluzivna vsebina iz knjige MISIJONARKA - Dovolj je bilo krivde!

Mihael je za vas izbral del iz knjige "Misijonarka karizmatične prihodnosti", ki govori o krivdi. Toliko ženskih src živi  v krivdi, ki tre njihove sanje in upe. Toliko tistih, ki ne morejo naprej zato, ker nosijo verige predstav o tem, kdo bi "morale biti". Izjemne krivde povzročijo, da toliko, toliko žensk pristane v nesrečnih odnosih in okoliščinah, ki rišejo solze na obraz. Dovolj. Prišel je čas, da osvobodite svoje srce. Knjiga Misijonarka karizmatične prihodnosti bo prebujala in spreminjla življenja. 

DOBRODOŠLI V OBJEM MISIJONARKE...

Hana je želela vstati iz postelje, a že v naslednjem trenutku začutila pekoče zbadanje na desnem meču. Rana, katera ji je še dodatno otežila včerajšnji dan, je zahtevala, da ukrepa, z grožnjo, da ne bo sprejela, da se ne zmeni zanjo. Okoli osem centimetrov velik rez se je vse bolj širil in se odpiral kot razpoka, ki si lačna želi pogoltniti novo žrtev. »Saj je samo praska,« se je na hitro potolažila Hana, čeprav je v sebi čutila, da bo potrebovala malce več pozornosti. A sedaj ni bil čas za to, ni bilo časa za smiljenje sami sebi. Ne sedaj, ko se je z ekipo ravno dobro ujela in se je trudila vsak dan dokazati, da si zasluži spoštovanje, katero je bilo pa še v povojih. Mark je bil nemara res nesramen in surov, a morala mu je pritrditi k dejstvu, da bodo izkopavali samo še en mesec. Ne more si privoščiti še ene napake. Kljub temu, da je bil res strah njenega vsakdanjika, pa je očitno že vedel, o čem govori, saj je bil navsezadnje eden izmed najboljših arheologov na svetu. To je njena edina možnost. Spodbudila se je: »Ne morem sedaj zapustiti ekipe. Fantje me potrebujejo. In navsezadnje … Shanti me potrebuje!«

Z razbolele noge je sprala strjeno kri in jo na hitro povezala s povojem iz prve pomoči, katero je na potovanjih vedno nosila s seboj. Za vsak primer. In ta primer je bil danes. Nato se je odpravila v tabor. Vedela je, da se bo morala soočiti z Markom. S človekom, ki je očitno ne mara in ki jo lahko pošlje domov in poskrbi, da bo njena kariera v arheologiji zanj samo še bled, zanjo pa zelo živ spomin, ki jo bo večno opominjal, da ji je spodletelo. A prepotrebnega soočenja ni želela več prelagati. Zgoditi se bo moralo – danes.

Mark je sedel za mizo pred svojim šotorom in proučeval neke papirje. »Mark, dobro jutro. Želim se pogovoriti z vami,« je začela Hana in se previdno približala. Mark ni rekel ničesar in še naprej gledal papirje. Zven Haninega glasu je bil zanj potreben tako kot nadležne muhe, ki ne pustijo pri miru postrežene hrane. »Mark, prosim …« je še enkrat rekla Hana. V tistem trenutku jo je Mark vendarle pogledal, brez besed pomignil proti stolu na drugi strani mize in kratko odvrnil: »Poslušam. Bodi hitra in ne kradi mi še več časa. Imaš srečo, da sem dobre volje.«

»Kakšen si šele, če nisi dobre volje?« je pomislila Hana, a se nato hitro spomnila, da odgovor že ve. Hitro je sprejela ponujeni stol in se živčno usedla nanj. Naredila je globok vdih, ki je spomnil srce, da je živo, pomislila na Shanti, nato pa začela govoriti. V naslednjih desetih minutah je ognjenemu generalu povedala o svojem trudu in predanosti, ki ju vlaga v svoje delo na odpravi, ter o prizadetosti, ki jo čuti zaradi njegovega odnosa do nje. Povedala mu je tudi o strahu, ki ga čuti do njega vsakič, ko zagleda njegov nič kaj prijazni obraz, in o nenehnem občutku, da ni dovolj dobra, ter ga prosila, če bi se tak odnos med njima lahko spremenil – seveda zavoljo njune skupne ljubezni, ki je vsekakor arheologija.

Celotno dogajanje je od daleč opazoval Peter, ki je po naključju šel mimo. Ko je videl Hano in Marka za isto mizo, je osupnil. Vedel je namreč, kako zelo se ga Hana boji, še celo sam se je občasno ob njem počutil neprijetno. Le kdo se ne bi. Ognjeni general je vedno znova dokazoval, da lahko vsak čas izbruhne v ognju, ki bo požgal srca in upe mladih talentov. Počakal je, da sta končala, nato pa stekel za odhajajočo Hano. »Hana, je vse v redu? Videl sem, da si se pogovarjala z Markom.« Hana ga je samozavestno pogledala in mirno odvrnila: »Da, povedala sem mu o nekaterih stvareh, ki mi mnogokrat v zadnjih dneh niso pustile dihati. Reciva temu, da sem se naveličala občutka, ki mi je ves čas prigovarjal, da ne smem zajeti zraka, kateri mi pripada prav tako kot njemu.« Peter je bil osupel. »Kaj natanko si mu povedala?« Hana ga je pogledala globoko v oči, globoko v dno duše, nato pa odvrnila: »Veš, v življenju včasih ne gre za to, kaj poveš, ampak, kako.« Že v naslednjem trenutku pa je začutila, kako so se ji ustnice razlezle v rahel nasmeh. »Kot bi poslušala Shanti,« si je mislila, nato pa pomežiknila Petru in odšla. Neka nevidna sila je, ponosna na svojo učenko, roki sklenila v aplavz. »Nekoč, nekje bo še vladala,« si je mislila in izginila v nevidni svet ljubezni. 

A Hanin nasmeh ni trajal dolgo, saj so ga takoj, ko je izginila iz Petrovega vidnega polja, zamenjale stisnjene ustnice, ki so se trudile, da ne bi popustile pod ostro bolečino. Noga. Bilo je vse slabše in slabše. Odšepala je v šotorsko kuhinjo in že želela sesti, ko je vstopil Nick. »Poglej, poglej, kaj je prinesla lisica. Pa si le prišla. Upam, da si se naspala in odpočila. Danes bomo namreč premaknili kamnite plošče ob severni steni grobnice, saj je včeraj Josh opazil, da je pod njimi nekakšna lina. Kot bi bil še en prostor. Mogoče ni nič, morda smo pa odkrili nekaj novega. Če želimo to danes dokončati, bomo morali vsi delati pozno v noč. Torej, čimprej se nam pridruži. Dovolj si spala, kajne? Mark nam je obljubil, da nas bo, če do konca meseca dokončno raziščemo in dokumentiramo najdišče, navedel v poročilu kot uradni del ekipe in ne samo kot pomočnike. Torej, potrebujemo vse roke, ki jih imamo na voljo. Četudi tvoje.« Pikrosti mu na trenutke še vedno ni manjkalo, a kljub temu je Hana odvrnila: »Seveda, takoj pridem,« in se prijela za nogo, katera pa ji je s kljuvanjem nasprotovala odgovoru. Počutila se je krivo. Fantje so garali in se trudili dokončati delo v roku, ona je pa razmišljala, da bi si danes vzela prosto?! Rana gor ali dol. Sama si je kriva, da jo ima. Bi pač malce bolj previdno držala tisto prekleto vedro. In sedaj vsekakor ne more zapustiti ekipe. Potrebujejo jo.

Počasi se je odpravila v grobnico. Ko je že mislila, da ni nihče opazil njenega šepanja, je zaslišala Petra: »Hana, ali si v redu? Zdi se mi, da težko hodiš.« »Ah, nič ni, samo udarila sem se,« se je z odgovorom na hitro izmuznila in pričela z delom. Dobro uro kasneje je čepe čistila pesek izpod robov kamnitih plošč, ko je k njej pristopil eden izmed fantov. S stopalom ji je po nesreči zadel nogo in odkril resnico njene rane, ki ji je iz minute v minute bolj grozila, da jo bo, če ji končno ne bo namenila svojega vrednega časa, zakopala kar tukaj, med temi stenami. Grobnico je napolnil Hanin oglušujoči krik, katerega so lahko slišali tudi mrtvi, sledile pa so mu solze bolečine. »Kaj pretiravaš?« jo je vprašal Sam, a že v naslednjem trenutku, ko je Hana dvignila hlačnico, opazil, da so solze več kot upravičene. Pokazal se je namreč dolg, nabrekel in močno pordečen rez, ki je utripal v ritmu bolečine.

Peter je pritekel in se pridružil osuplemu Samovemu obrazu, ki je po nesreči razkril tisto, kar se je Hana tako krčevito trudila skriti. »Hana, kaj, za vraga …?! Takoj moraš k zdravniku!« »Saj ni nič takega, samo zabolelo me je,« je odvrnila Hana in poskušala s hlačnico hitro zakriti rano, nato pa z lažnim pogumom dodala: »Ne izgubljajmo časa, čaka nas še veliko dela. Zgodovina se ne bo napisala kar sama.« »Ne!« je bil odločen Peter in dodal sol jeze na Hanino že tako skelečo rano z besedami: »Ti danes ne boš več delala. Takoj zdaj greš k zdravniku!« Petra so s prikimavanjem podprli tudi ostali in Hani ni preostalo drugega, kot da se opre na njegovo ramo in odšepa ven. Predstava je bila končana. In tokrat ni ploskal nihče.

»Srečo imate, gospodična,« je rekel zdravnik »rana se je močno umazala, vendar pa očitno vseeno ni prišlo do večje okužbe. Tudi šivati ne bo potrebno. A glede na pogoje, v katerih delate, bi rekel, da ste prišli zadnji čas. Vseeno vam injekcija proti tetanusu ne uide!« se je želel malce pošaliti zdravnik, ki je opazil, da se je Hanin obraz med čiščenjem rane močno nakremžil. Rano so razkužili, jo namazali s hladilno kremo, ji dali injekcijo, nato pa predpisali vsaj en dan počitka v postelji. »Gospodična,« je še dodal zdravnik, »zaradi napenjanja mečne mišice in posledičnega raztegovanja kože vam svetujem, da vsaj en teden ne dvigujete težjih bremen. In ta nasvet bi na vašem mestu toplo upošteval.«

»Pa sem pustila ekipo na cedilu,« je otožno dejala Hana, ko sta s Petrom zapuščala ordinacijo, ki ji je prekrižala načrte. Kljub temu, da jo je Peter pomiril, da bo vse v redu in da je najpomembneje, da bo sedaj njena noga bolje, ji krivda, ki jo je čutila, ni dovoljevala, da bi ga slišala. Edini glas, ki je odmeval v njej, je bil glas krivde, ki ji je očitala, da je izdala lastno ekipo in vse, ki verjamejo vanjo. Končno je dobila priložnost, da se dokaže, ona je pa odnehala zaradi praske. Ko sta prispela do hotela, se je poslovila od Petra, se odpravila v svojo sobo in se z zadnjimi močmi zvlekla v posteljo. Antiseptična injekcija, katero ji je preventivno dal zdravnik, je očitno začela učinkovati, saj so veke postajale vse težje in težje …

Prijela se je za nogo in ni je več bolela. O rani ni bilo ne duha ne sluha. Kako je bilo to mogoče? Ozrla se je naokoli in videla dobro znana zlata okna z mavričnim steklom. »Zlati tempelj,« se je nasmehnila.

»Shanti?«

»Pozdravljena, draga moja, kako si danes?« jo je z iskrenim zanimanjem pozdravila vladarica.

»Ne preveč dobro. Tako dolgo sem se trudila, da bi dokazala, da sem dovolj dobra, in sedaj, ko sem končno dobila priložnost, sem izdala ekipo, Marka …, zaradi mene odprava ne bo dokončala dela, fantje ne bodo dobili priporočil, kot bi jih lahko. Počutim se tako krivo za vse.«

»Hana, vse je v redu,« jo je materinsko potolažila Shanti in nadaljevala: » Vem, kako se počutiš. Tistega leta, ko sem zasedla prestol, je moje kraljestvo zajela močna suša. Namakalna zajetja so se hitro izpraznila in polja so začela umirati, kot bi mati narava ne zmogla še enega rojstva, ki bi nahranilo lačna usta. Hrane je bilo zmeraj manj in ljudje so od mene, od svoje kraljice, zahtevali, naj jim je priskrbim dovolj. A nisem vedela, kako. Ni bilo v moji moči. Takrat je vladalo nekaj močnejšega od mene. A ostra krivda mi je rezala srce. Krivda, da sem na cedilu pustila lastno ljudstvo, ki me je vsak dan znova spraševala, ali sem sploh vredna svoje krone …«

MISIJA JE OPRAVLJENA

Nekoč je k meni prišla neka gospa. Teden dni prej mi je poslala elektronsko sporočilo, v katerem je napisala, da se že zadnje pol leta počuti izredno slabo in utrujeno. Name se je odločila obrniti zatem, ko so ji zdravniki povedali, da je fizično zdrava. Večina fizičnih senzacij izhaja iz globljih svetov (mentalnega, čustvenega ipd.), zato sem se odločil, da jo sprejmem in da poiščeva vzrok.

Ko je gospa prišla, sem opazil, da ima izjemno lepo energijo. Bila je nasmejana, pozitivna, komunikativna …, imela je popolnoma drugačno energijo, kot jo imajo po navadi utrujeni ljudje. Najprej sem mislil, da je hipohonder in da samo išče pozornost. Nato pa sem zelo kmalu začel opažati vzorec v njenem delovanju. Za vsako stvar se je opravičila. Kljub temu, da ni zamudila, se mi je, ko je prišla, opravičila za zastoj na cesti, nato me je prosila za kozarec vode in se istočasno opravičila, ker je žejna, ko sva začela svetovanje, je začela govoriti o svojem življenju in se zopet opravičila, ker češ, da veliko govori, in podobno.

Teh opravičil je bilo v prvih desetih minutah kar nekaj. Preveč. Vprašal sem jo, zakaj se ves čas opravičuje, če pa ne dela ničesar narobe. Odvrnila je, da je tako pač vzgojena. Kot osebnostni coach seveda vem, da se ljudje v resnici opravičujemo samo takrat, ko menimo, da smo naredili nekaj narobe. Samo takrat, ko čutimo občutek krivde, katerega se želimo z opravičilom znebiti.

Gospa je torej ves čas čutila nekakšno krivdo. In prav sem imel. Odkar se je poročila in rodila otroke, je začela živeti za moža in zanje. Vse je podredila družini. Odrekla se je svojemu prostemu času, hobijem in veliko svojim sanjam. Njen jaz se je v teh odnosih kar nekako izgubil. Nikoli ni uveljavljala svoje volje, ničesar zahtevala in posledično niti ničesar ustvarjala. Ko sem ji svetoval, naj si vsak dan vzame nekaj ur samo zase in počne stvari, ki hranijo samo njeno srce, mi je odvrnila, da je v preteklosti že poskusila z obiskovanjem tečaja za standardne plese in jogo. Nekaj mesecev ju je obiskovala, a je sčasoma obupala. Vedno, ko je zvečer odšla na te aktivnosti, se je namreč počutila slabo. Namesto, da bi se veselila, ker bo naredila nekaj samo za svojo dušo, ker bo srečala svoje sovaditelje, je v prsnem košu občutila močno krivdo. Krivdo, ker meče stran čas, krivdo, ker bi lahko ta čas preživela z otroki, krivdo, ker bi lahko storila kaj 'bolj' koristnega. Na koncu se je počutila krivo že samo, če je pogledala blazino za jogo. Zato je odnehala.

A nekdo ni odnehal. Njen notranji otrok. Kljub temu, da se je ona lahko sprijaznila z omejujočo krivdo, se njena notranja deklica ni mogla. Ona si je želela zabave, nekaj časa samo zase, dinamike idr. in vzporedno s tem je začela ustvarjati in zahtevati tudi primerno energijo, katere pa gospa ni želela izraziti in priznati. Zato se je izrazila kot slabo počutje in utrujenost. Gospe sem svetoval, naj si zopet napolni življenje z aktivnostmi, istočasno sem pa na svetovanje povabil tudi njenega moža, ki je bil zelo razumevajoč, predvsem pa zelo pameten. Takoj je razumel svojo vlogo – spodbujati ženo pri njenih novih aktivnostih in ji nikoli vcepljati občutka krivde glede tega, kar počne. On je bil njen glavni podporni steber, pri katerem je naslednjih nekaj mesecev iskala podporo glede svoje krivde. On ji je znova in znova govoril, da si zasluži čas zase in da bodo on ter otroci zmogli sami. On ji celo ni dovolil, da bi ostala doma. Pol leta kasneje je gospa prišla na eno izmed mojih vodenih meditacij. Ko je vstopila v prostor, je žarela … in niti enkrat se ni opravičila. Ko sem jo pogledal, sem se nasmehnil sam sebi in si rekel: »Misija je opravljena.«  

Primer te gospe je zelo pogost. Si že kdaj slišala za podobnega? Ali je mogoče podoben tudi tvoj?

Krivda je eden izmed glavnih razlogov, zakaj številne ženske ne postanejo vladarice, in eno izmed najmočnejših orodij, s katerimi se zelo hitro spremenijo v sužnje.

Krivda je pri ženskah namreč drugačna kot pri moških. Zakaj? Ženski je velik del zgodovine 'pripadalo' drugačno mesto kot moškemu. Moški je namreč določil, da je kot spol pač več vreden. Na podlagi tega se je nato izoblikovala družba, ki je posledično ženski pošiljala drugačne signale glede sprejetosti kot moškemu. Pravzaprav je bila večina sistemov in stvari napeljanih tako, da so bolj poveličevale moškega, ne pa tudi ženske. Po navadi je bil moški tisti bolj pomemben, ki je opravljal večvrednejše delo, katero je imelo pomembnejši doprinos. Zaradi vsega tega je pa bilo ženski dokaj enostavno vcepiti občutek krivde, ki je izhajal iz tega, da ima kot ženska vseeno enake potrebe po hrani in bivališču kot moški, a zanju ne prispeva enakovredno. Nato je k ustvarjanju krivde pripomogla še želja po moških potomcih. Veliko starih kultur, na žalost pa tudi 'modernih', še vedno verjame, da so moški vrednejši nasledniki in lahko kakovostneje poskrbijo za svoje starše. Zato si veliko staršev kot prvega otroka še vedno bolj želi sina kot pa hčer. Če se v družini, v kateri vlada takšna miselnost, prva rodi hči, ji njeni člani nezavedno, včasih pa celo zavedno, vcepljajo občutek krivde, ker pač ni fant. Neumno, vem, a na žalost zelo resnično. Takšni in podobni primeri so skozi stoletja v mnogih ženskah krepili občutke krivde. Zgolj preprosto zaradi tega, ker so.

To je glavni razlog, zakaj je krivda pri ženskah tako 'drugačna' kot pri moških. Ti vzgojni vzorci so namreč tako močno zakoreninjeni v kolektivno zavest družbe, da vanje verjame celo veliko žensk samih, kar pa se bo spremenilo takrat, ko bo družba prenehala deliti stvari na moške in ženske, saj sedaj skoraj velja, da je krivda bolj 'ženska' stvar.

A kljub temu, da večina žensk ne počne ničesar narobe, se vse prevečkrat počutijo krive. In ne samo to, nekatere se celo še dodatno opravičujejo zaradi tega. Ženska je danes lahko enakovredna moškemu, a še prej se mora odreči svoji krivdi. Dokler jo bo namreč nosila v sebi, ji bo zasedala mesto, katero bi morale zasedati njene sanje. Po ulicah hodi na tisoče pametnih, srčnih in lepih žensk, katerih duša samo čaka, da se tudi one spomnijo, kdo so, in da se odločijo najti ter uresničiti svojo misijo. A nato namesto s sanjami svoje življenje polnijo z okoliščinami, ljudmi in razmišljanji, ki jim iz trenutka v trenutek vcepljajo tisti podtalni, neprijetni občutek – občutek krivde.

Veliko žensk se lahko poistoveti s sledečimi trditvami, saj jih nekatere uporabljajo skoraj vsak dan.

Občutim krivdo, ker:

-        sem šla sama na kosilo s prijateljico, zaradi česar si je moral mož sam skuhati kosilo,
-        sem odšla na potovanje brez otrok, zaradi česar sem jih prikrajšala za novo izkušnjo,
-        sem se po porodu zredila in vem, da mojemu možu to ni všeč,
-        sem pojedla čokoladno torto in vem, da je ne bi smela, saj imam nekaj kilogramov preveč,
-        sem v soboto spala do desetih dopoldan, kljub temu, da je moj partner vstal prej in odšel kosit zelenico,
-        sem kupila novo majico sebi, namesto da bi kaj novega kupila svojim otrokom,
-        nisem bila dovolj dobra žena, zato me je mož zapustil zaradi druge ženske,
-        sem si vzela prost večer, kljub temu, da je moj partner vedno v službi.

In celo: počutim se krivo, ker sem zbolela in moram sedaj počivati.

Teh notranjih monologov je na stotine in skoraj vsaka ženska jih ima nekaj. A zakaj? Zakaj se večina žensk, ki ima družino, počuti slabo, če se gredo same razvajat? Zakaj večina žensk misli, da bi morali biti njihovi otroci in partnerji središče njihovega življenja? Zato, ker so jih naučili nekaterih nesmiselnih pravil, po katerih bi morale živeti. Pravil, ki so jim jih predali starši, partner ali drugi ljudje. Mogoče po katerih izmed teh pravil živiš tudi, zato je čas, da pogledaš, ali so sploh upravičena, nato pa jih ovržeš. Z njimi bo padel tudi zastor krivde. Kajti, zapomni si – trnek krivde, ki te ujame, pravzaprav vedno vržeš ti sama.

1. NESMISELNO PRAVILO: Žrtvovanje za druge je plemenito.

Veliko žensk preživi svoj dan tako, da se žrtvujejo za druge – za partnerja, za otroke, za družino, za službo … če niso ves čas na voljo, če ne ugodijo vsaki njihovi prošnji ali zahtevi, se počutijo krive. Nekako so zase sprejele, da so one ves čas na voljo za marsikaj. Zakaj? Ker jih je nekdo naučil, da to mame, žene, hčerke … pač počnejo. Ker če ne bodo sprejele te vloge, bodo slabe mame, žene, hčerke …

Poznaš povedi, kot so:

-        Ti kar pojdi in se zabavaj, dragi, bom jaz ostala doma.
-        Ti kar spi dalje, bom jaz vstala in previla otroka.
-        Ti kar sebi kupi, si bom jaz drugič.
-        Ti kar ostani doma, bom jaz naredila.

Lepo je pomagati ljudem in jim včasih narediti uslugo. Prav je, da si ljudje pomagamo. A to ni žrtvovanje. To je pomoč. Žrtvovanje nastane takrat, ko sprejmeš, da boš naredila nekaj, česar drugi ne želijo, hkrati pa sebe vidiš kot nekoga (ali celo kot edino osebo), ki to pač mora narediti, kljub temu, da si v resnici tega mogoče ne želiš.

Da boš lažje razumela, naj ti pojasnim, kaj žrtvovanje sploh pomeni – žrtvovanje pomeni odreči se nečemu zavoljo nečesa drugega. In kaj ljudje po navadi žrtvujemo? Žrtvujemo stvari, ki so manj pomembne od ostalih, kajne? Če bi imela v eni roki svojega otroka, v drugi pa nahrbtnik in bi se želela vkrcati na letalo, pri čemer bi ti rekli, da ni dovolj prostora za oboje, čemu bi se odrekla – otroku ali nahrbtniku? Seveda tistemu, kar je glede na tvoja merila in vrednote manj pomembno, najverjetneje nahrbtniku. Ko se večina žensk žrtvuje, kot žrtev izberejo pač tisto, za kar na podzavestni (ali celo zavestni) ravni mislijo, da je manj pomembno – sebe in svoj čas.

In sedaj vprašanje: ali si ti manj pomembna od drugih? Ali je tvoja energija manj pomembna od energije drugih ljudi? Ali je tvoj čas manj pomemben od časa drugih ljudi? Iskreno razmisli o svojih odgovorih, saj lahko odločajo o tem, ali boš imela na glavi krono ali ne.

Žrtvovanje za druge ni plemenito, ampak samo nespametno. Pomoč drugim je plemenita. A tisti, ki si v resnici zaslužijo tvojo pomoč, jo bodo znali tudi ceniti. Veliko žensk namreč misli, da jih bodo imeli ljudje okoli njih bolj radi, če se bodo žrtvovale za opravljanje raznih nalog in opravil. In nasprotno – da jih ne bodo imeli, če se ne bodo žrtvovale. Mogoče ti bo ta poved odprla oči: tisti, za katere se je vredno žrtvovati, nikoli ne pričakujejo ali zahtevajo, da se žrtvuješ zanje. Zato se prenehaj žrtvovati, ampak sebe raje povzdigni in si nameni še večjo veljavo.

Kako prenehati s samožrtvovanjem?

1.)    Začni se bolj ceniti. Spoštuj sebe do te mere, da si priznaš, kdaj želiš drugim pomagati, kdaj jim pa želiš ugajati. Ženska, ki se ceni, nikoli ne dovoli, da bi jo kdor koli izrabljal: ne drugi in ne sama.

Nekoč je na svetovanje prišla študentka, katere glavni način gradnje odnosov je bilo samožrtvovanje. Verjela je, da jo bodo ljudje sprejeli in cenili samo takrat, ko jim bo ponudila, da prevzame nekaj njihovih bremen. Kasneje sem ugotovil, da se je tega naučila od svoje mame. Zato se je po navadi vedno prostovoljno javljala za opravljanje mnogih obveznosti in nalog drugih ljudi, saj je menila, da tako gradi odnos. Leta in leta je delovala tako, sčasoma se je pa zgodilo, da je postala 'dežurna hišnica' za vse. To se je dogajalo predvsem v odnosih med vrstniki.

Potem pa se je zgodil zadnji dogodek, kateri ji je pa jasno povedal, da očitno dela nekaj narobe. V tretjem letniku fakultete so samoiniciativno organizirali tridnevni izlet. In slučajno se je zgodilo, da so našli ugodno ponudbo, katera je pa veljala samo še tistega dne. Organizacijsko je to pomenilo, da bi morali še istega dne zbrati denar od petintridesetih ljudi, saj jim v nasprotnem primeru ne bi priznali akcijske cene, kar je pa bilo seveda malce težje izvedljivo. Zato se je ta punca sama prostovoljno javila, da bo iz lastnega žepa založila denar za skoraj pol letnika. In tistega dne je bila seveda glavna rešiteljica in oh in sploh najboljša.

Kaj se je zgodilo kasneje? Punca je odšla na banko in plačala izlet zase ter za svoje prijatelje. Ker pa je bila ponudba akcijska, je imela drugačne pogoje kot redne ponudbe. In eden izmed pogojev je bil, da za svoj nakup ni mogla vplačati rizika odpovedi. Ko je naslednjega dne prosila svoje sošolce, naj ji vsak prinese znesek, ki ga je založila zanje, je izvedela, da so si premislili in da izlet odpade. Znesek ji je prineslo nazaj samo šestnajst ljudi, ostali pa so dejali, da so se prejšnjega dne tako in tako samo pogovarjali o izletu. To je bil rezultat njenega samožrtvovanja. Ostala je brez zajetnega zneska denarja, katerega si je prigarala med vikendi, ko je delala v očetovem podjetju, od sošolcev pa je namesto povrnjenega denarja dobila nespoštovanje. Ko sem jo vprašal, ali si je želela založiti denar, ker je želela pomagati, ali zato, ker je mislila, da jo bodo imeli tako še rajši, je odvrnila, da slednje – mislila je, da si bo z njim lahko 'kupila' ljubezen. 

2.)    Vedi, da si popolnoma enakovredna drugim okoli sebe. Popolnoma vsi ljudje imajo enako človeško vrednost. Brezdomka na ulici in lastnica velikega podjetja, obe ženski imata popolnoma enako človeško vrednost. Nobena ni ne boljša ne slabša. Torej: tvoj čas in energija sta popolnoma enakovredna času in energiji ljudi okoli tebe. Še vedno opažam, da imajo nekatere ženske neko 'strahospoštovanje' do ljudi, za katere menijo, da so uspešnejši, bogatejši in vplivnejši. Nekoč sem se udeležil druženja, kjer sem videl, kako je gospa, ki je delala kot čistilka, odstopila sedež drugi gospe, ki je bila lastnica uspešne lepotne klinike. Samo zato, ker se je počutila manjvredno, zaradi česar je v sebi verjela, da si gospa s kliniko bolj zasluži prostor za mizo kot ona. Zelo očiten primer samožrtvovanja, ki pa je izhajal iz zelo močnega pomanjkanja samozavesti. 

3.)    Stvari, ki jih lahko ljudje naredijo sami, naj naredijo sami. Ne nosi bremen drugih ljudi. Vsak človek na tem svetu naj nosi svoj nahrbtnik. Če nosiš svoj nahrbtnik, poleg tega pa še nahrbtnik drugih ljudi, boš zelo utrujena.

4.)    Prenehaj zamenjavati ljubezen za opravila. Pravi ljudje te bodo imeli radi tudi takrat, ko se ne boš 'žrtvovala'. Če se moraš boriti za ljubezen in naklonjenost ljudi okoli sebe s tem, da delaš stvari zanje, to niso pravi ljudje zate.

Poznam fanta, ki je punci, ki mu je bila všeč, še pred začetkom zveze napisal seznam stvari, ki se jih bo morala naučiti, če želi postati njegova partnerka. Na tem seznamu je bila peka potice, kuhanje golaža, zahteva po vsakodnevnem domačem kosilu in večerji itd. Ta punca je bila veliko mlajša od njega, zato je seveda naivno sprejela nove zahteve in obveznosti. Nato pa je nekega dne dobila službo, zaradi česar ni bila več veliko doma. Posledično ni imela več toliko časa za gospodinjenje. Ko se je nekajkrat zgodilo, da fant ni dobil sveže kuhanega kosila, je prekinil odnos z njo in si našel drugo.

5.)    Prenehaj biti žrtveno jagnje. Takrat boš tudi prenehala čutiti krivdo, ki izhaja iz tega naslova. In tvoje življenje bo postalo lepše, predvsem pa svobodnejše.

2. NESMISELNO PRAVILO: To je pač moje delo.

Veliko žensk skrbi za veliko stvari – hodijo v službo, skrbijo za otroke, kuhajo, perejo, čistijo ipd. Sčasoma postanejo te stvari dokaj samodejne in predvsem samoumevne. Če počneš stvari, za katere se zdi, da jih drugi niti ne opazijo več niti se ti zanje ne zahvalijo, je ta stvar pri njih postala samoumevna. Na tisoče žensk vsak dan skuha kosilo, ne da bi jih bilo potrebno prositi za to. S čimer ni nič narobe. Narobe pa je to, da: prvič, zelo malo od teh žensk prejme iskreno zahvalo za to kosilo; in, drugič, če kosilo drugim ni všeč, se one počutijo krive.

In sedaj vprašanje zate: ali si samoumevna ljudem okoli sebe? Ali je samoumevno, da nekaj narediš? Ali se počutiš krivo, če ne narediš nečesa, za kar je samoumevno, da boš naredila?

Pomembno je, da veš, da ti ničesar ni potrebno narediti samo zato, ker si ženska, žena, mama ali hči. Prav tako ti ni potrebno čutiti nikakršne krivde, če nečesa ne želiš narediti. Ljudem stvari ne pripadajo enostavno samo zato, ker si ti ob njih. Tvojim otrokom sveže kuhano kosilo ne pripada samo zato, ker si njihova mama. Kosilo jim pripravljaš zato, ker jih imaš rada. Tega ne pozabite ne ti ne oni. Tvojemu partnerju spolni odnosi s tabo ne pripadajo samo zato, ker je poročen s tabo. Če jih imata, jih imejta zato, ker se imata rada in si jih želita, ne pa zato, ker te je strah, da boš v nasprotnem primeru slaba partnerka.

O samoumevnosti sem začel prvič razmišljati, ko sem se odselil od doma. Dokler sem živel še doma, je mene in moje brate namreč vedno pričakalo sveže kosilo, vsa oblačila so se kar sama od sebe oprana in zlikana znašla v omari, hiša je bila ves čas čista, računi so bili vedno plačani, tank v avtomobilu je bil vedno poln, poln je bil tudi hladilnik, če sem kaj potreboval, sem to v roku nekaj dni tudi dobil … da, moji starši so čudoviti. Imam najboljšo mamo na svetu in imam najboljšega očeta na svetu. Predvsem pa sem ju velikokrat jemal samoumevno.

Ko sva se takrat s punco, danes ženo, odločila, da se odseliva na svoje, sva istočasno začela graditi kariero, zato sva veliko časa preživela zdoma. Ko sva prišla domov, naju na mizi ni čakala sveže kuhana večerja, perilo je bilo namesto zlikano v omari zmečkano v košu za umazano perilo, avto je izgubil čarobno lastnost samotočenja goriva, prav tako sva morala položnice in račune plačati sama. Celo hladilnik je začel z neko nesmiselno stavko in nama sporočal, da prav tako kot avto tudi on nima funkcije samopolnjenja. Takrat sem se velikokrat spomnil na vse čudežne jedilne mize, omare, avte in hladilnike pri starših. Hvala staršem za vse 'samoumevne' stvari. Danes jih cenim. Cenim vse, kar drugi ljudje naredijo zame. Ko mi žena v eni uri na računalniku naredi nekaj, za kar bi jaz potreboval cel dan, sem ji za to hvaležen. Ko pridem k staršem na obisk, me velikokrat pričaka kosilo, a sedaj se mami zahvalim zanj. Ko babica zame speče svoje izjemno makovo pecivo, ga z veseljem pojem, a s hvaležnostjo.

Kako odpraviš samoumevnost?

1.)    Razmisli, kaj vse počneš ali zagotavljaš, pa ti ljudje zaradi tega niso iskreno hvaležni.

2.)    Nato se pogovori z 'nehvaležneži' in jih opomni na samoumevnost.

3.)    Če bodo spremenili odnos in postali hvaležni, delaj stvari še naprej. Če pa ga ne bodo, jim ukini tovrstno podporo (veliko žensk se na tem mestu vpraša: »Kaj pa če me ne bodo imeli radi?« Odgovor: »Ljudi, ki so ob tebi samo takrat, ko jim nekaj zagotavljaš, v nasprotnem primeru pa odidejo stran, ne potrebuješ ob sebi. Pravzaprav boš tako spoznala, kdo nosi masko in kdo ne.«).

4.)    Rezultat v obeh primerih bo energija, ki v tebi ne bo prebujala občutka krivde, če nečesa ne boš uspela ali želela narediti.

Ženska, ki se zaveda svoje misije, ni nikoli samoumevna. Ne sebi ne drugim. Misijonarka ve, kaj počne in kaj zagotavlja. Zato odpravi samoumevnost iz življenja, da ti ne bo nikoli več prinašala občutka krivde.

3. NESMISELNO PRAVILO: Ne pripada mi.

Naj ti povem zgodbo. Čeprav je kratka, jo boš mogoče prepoznala tudi ti. Sam sem jo slišal že tolikokrat in to od mnogih različnih žensk, zato sem se odločil, da jo zapišem.

Zgodba se začne nekega lepega dne, v eni izmed trgovin s torbicami. Dama se sprehaja med policami in opazuje. Kar naenkrat se ji oči ustavijo na čudoviti torbici, ki bi se ji izjemno podala k novim čevljem. Prva misel je, da jo mora imeti, a tej že sledi druga, da si je ne bi smela kupiti. A njeno navdušenje prevlada in nekaj minut kasneje, na poti proti domu, že pod roko stiska novega 'otročička'. Navdušena je, ker jo ima, a hkrati malce prestrašena, kaj bo rekel mož. Pred vhodom v hišo jo skrbno skrije in poskrbi, da njena nova pridobitev po kar najkrajši poti pride do zadnjega dela omare z oblačili. Čez nekaj dni se z možem odpravlja na večerjo s prijatelji. Lepo se uredi, nato pa eleganco dopolni še z zadnjo podrobnostjo – novo torbico. Mož jo pogleda, a njena lepota ni pritegnila dovolj pozornosti, njegov pogled se namreč ustavi na torbici. Vpraša jo: »Ali imaš novo torbico?« Dama zamahne z roko in bežno odvrne: »Ah, ta torbica, ravnokar sem jo privlekla iz zadnjega dela omare …«

Mnoge dame, ki si zaslužijo lepo življenje, imajo krivdni kompleks pred novimi in predvsem lepimi stvarmi. Nekako mislijo, da jim ne pripadajo. Da si jih ne zaslužijo. Da se jim to mišljenje zares zasidra v glavo, pogostokrat poskrbijo tudi partnerji, ki pa tako delajo sebi in svojim damam medvedjo uslugo. Ženska, ki je dlje časa izpostavljena takšnim psihološkim pritiskom, začne zase resnično verjeti, da si ne zasluži. Zase začne uporabljati povedi, kot so: »Pa kaj bom jaz to imela«ali pa:»To ni za ženske, kot sem jaz«. Mišljenje »ne pripada mi« sodi med glavne razloge, zakaj mnoge ženske v svojem življenju ne uresničijo svojih sanj. Ker mislijo, da niso dovolj vredne, dovolj pomembne ali dovolj dobre za nekaj. Ker se je vedno, ko jim je želel svet nekaj podariti, pojavil nekdo, ki jim je povedal, da si tega ne zaslužijo. Ko začne ženska zavračati darila življenja, takrat začne zavračati življenje samo. Kako lahko kar najhitreje preveriš, ali imaš tudi ti krivdni kompleks? Poglej, kako je s tvojim sprejemanjem lepih stvari. Če imaš težave s sprejemanjem daril, nagrad ipd., če se ob tem počutiš nelagodno, si mu podlegla tudi ti. Čas je, da se ga znebiš.

Kako odpraviš krivdni kompleks?

1.)    Pojdi v trgovino in si kupi nekaj samo zase. Pogoji nakupa so:

-        namen stvari ne sme biti praktičen, ampak mora biti namenjen izključno tvojemu dobremu občutku,
-        stvar ne sme biti namenjena drugim, ampak samo tebi,
-        če je le mogoče, naj bo stvar dražja od stvari, ki jih kupuješ običajno (primer: če si do sedaj kupovala stvari srednjega cenovnega razreda, naj bo ta stvar iz višjega cenovnega razreda); namen tega je, da v glavi prestaviš lestvico samovrednosti višje. Seveda pa ta nakup izvedi v okviru svojih finančnih zmožnosti in zaradi njega nikakor ne ogrozi svoje eksistence.

2.) Nato pojdi nekam, kjer boš sama, in to stvar občuduj, jo sprejmi ter se pomiri z njo.
3.) Nato poišči samo dobre občutke glede nje in se osredotoči samo nanje.
4.) Pokaži jo samo tistim ljudem, ki te imajo iskreno radi in kateri bodo iskreno veseli zate (ljubosumneži ti lahko na začetku vzbudijo občutek krivde)
5.) Nato uživaj v njej, dokler se ne pomiriš z njo in spoznaš, da si jo zaslužiš ter da ti pripada.

Ta pravila te lahko močno vklenejo v svoje verige, zato jih odstrani čim prej. Pomembno je, da razumeš, da večina občutkov krivde izvira iz teh nesmiselnih pravil, kar v bistvu pomeni, da so ti občutki že sami po sebi nesmiselni, saj je nesmiselna že njihova osnova. V bistvu so osnovani na neresnici. Naj ti pojasnim z drugimi besedami – občutiti krivdo iz naslova nesmiselnih pravil je enako kot biti po krivem zaprt v zaporu, kjer prestajaš nesmiselno kazen. Kako bi se počutila za rešetkami? Najverjetneje bi naredila vse v svoji moči, da bi postala zopet svobodna, kajne? Poklicala bi vse odvetnike, pravnike, kriminaliste itd., saj bi pri sebi vedela, da si nedolžna in da si zaslužiš svobodo. No, ti občutki krivde pa so rešetke v srcu. Da bi jih odstranila, ti ni potrebno klicati odvetnikov, potrebno si je samo priznati, kar v sebi tako in tako veš – da si zaslužiš življenje brez občutkov krivde.

DRUGI LJUDJE

Žensko srce lahko zelo ljubi. Včasih celo malce 'preveč'. Velikokrat jo ravno iluzija ljubezni vedno znova in znova pahne v morje krivde. Včasih so v njenem življenju ljudje, ki jih ima zelo rada in za katere bi naredila vse. Za katere bi se odrekla tudi dušnemu miru – v imenu ljubezni. A ti ljudje mnogokrat niso to, kar je mislila, da so. Včasih ji ljudje okoli nje vedno znova in znova vcepljajo močan občutek krivde. Zakaj? Zato, ker jo želijo iz nekega razloga upočasniti ali celo uničiti.

KRIVDA KOT NAČIN PSIHOLOŠKEGA ZLORABLJANJA

Veliko žensk je predanih svojemu partnerju in bi zanj storile vse. A veliko partnerjev to tudi izkorišča. Jim vceplja krivdo. Ženske in moški imajo namreč velikokrat različne poglede na iste stvari. Zato je v takšnih okoliščinah potreben kompromis, ki pa je možen samo takrat, ko sta obe strani močni in samozavestni. Če ena izmed njiju ni, se po navadi podredi nasprotni, močnejši. Šibkejšo stran v mnogih kulturah še vedno predstavlja ženska. Istočasno je pa veliko moških ugotovilo dvoje: prvič, da jih ima njihova partnerka rada, in, drugič, da lahko to izkoristijo proti njej. Ugotovili so namreč, da lahko z vcepljanjem krivde ženski odlično preprečijo, da bi delovala v nasprotju s tem, kar oni mislijo, da je prav, ali pa, da jo lahko s krivdo celo prepričajo, da deluje tako, kot si želijo oni. A v obeh primerih ženska izgubi. V obeh primerih se oddalji od sebe in od svoje moči.

Veliko moških vsakodnevno vceplja občutek krivde svoji partnerki. To ravnanje pri večini izmed njih izhaja iz globokih podzavestnih vzorcev nesamozavesti in prepričanja, da niso dovolj dobri. Če nesamozavesten moški za neugodne okoliščine ali dogodek v svojem življenju obtoži svojo partnerko, torej, jo z drugimi besedami okrivi zanje, tako tudi preloži svojo odgovornost nanjo, kar pomeni, da so vse luči usmerjene vanjo, zato se tudi odmakne vsa pozornost z njega.

Primer: veliko moških v primeru, da otroci v hiši ne pospravljajo za seboj, za to okrivi partnerko. Obtoževanje utemeljijo z besedami, da bi jih morala mama naučiti hišnega reda. Pa je to res? Ali nimata oče in mati oba enake odgovornosti, da otroka naučita reda in discipline? Imata jo. Ker pa še vedno veliko moških misli, da je za hišno okolje odgovorna ženska, lahko samo tako upravičijo takšno mišljenje: da krivdo preložijo nanjo. 

Nezavedno prelaganje krivde

Moški, ki zaradi česar koli nezavedno prelagajo krivdo na svojo partnerko, tako ravnajo zaradi lastnega občutka nesrečnosti in neizpopolnjenosti. Zato, ker potrebujejo nekoga, ki bi ga okrivili za okoliščine v svojem življenju, nekoga, ki bi odgovarjal zanje. Ljudje, ki ne prevzemajo odgovornosti za svoje okoliščine, iščejo krivca zunaj sebe. Po navadi izberejo človeka, ki je energijsko šibkejši in na katerega lažje vplivajo, saj mu lažje vcepijo občutek krivde.

Nezavedno prelaganje krivde poznam tudi jaz. Ena izmed žensk s torbicami je bila včasih tudi moja žena. Na začetku najine zveze sem jo tudi jaz velikokrat spraševal, zakaj si je nekaj kupila. Kot da bi ji želel za vsak po mojem mnenju nepotreben nakup vcepiti nekakšen občutek krivde. Danes tega ne počnem več. Odrasla ženska je. Lahko si kupi, česar si želi. Kar pa sem spoznal šele takrat, ko sem odrasel tudi jaz. Šele takrat sem nanjo prenehal projicirati svoje lastne vzorce nezadovoljstva. Zanimivo je, da ko sem sprejel odgovornost za svoje življenje, me kar naenkrat ni motila nobena torbica več …

Če so v tvojem življenju takšni ljudje, naredi sledeče: najprej se osredotoči nase in na svoje notranje občutke. Umiri se in poskrbi, da boš resnično vedela, kaj čutiš. Ko boš pomirjena s svojimi notranjimi občutki, mentalno oceni okoliščine, v katerih si se znašla, in osebo, ki ti želi glede konkretnih okoliščin vcepiti občutke krivde. To naredi čim bolj objektivno. Razmisli, ali je poskus vcepljanja krivde upravičen ali neupravičen. V večini primerov boš ugotovila, da ni nobene potrebe, da bi čutila krivdo, in da je resnični vir čustvene zmede pravzaprav oseba, ki ti jo želi vcepiti.

Zavestno prelaganje krivde

Moški, ki zavestno prelagajo krivdo na svojo partnerko, to delajo zato, da bi manipulirali z njo. Krivda je občutek, na katerega se odlično pripnejo še občutki strahov, dvomov, nezaupanja in nesamozavesti. Če načrtno prelagamo krivdo na nekoga, mu načrtno jemljemo moč. Veliko moških si ob sebi ne želi močne ženske, ampak ponižno sužnjo, ki bo naredila točno tisto, kar hočejo oni. Gre za hude čustvene bolnike, ki imajo velike težave s svojim egom. Ob sebi potrebujejo šibkejšo osebo, da se lahko počutijo močne, ker so v resnici globoko v sebi majhni in prestrašeni fantki, ki niso zmožni ustvarjati lastnega življenja. Njihov ego je tako krhek, da ga lahko zlomi že najmanjši sunek, zato poskušajo že vnaprej poskrbeti, da se kaj takšnega ne bi zgodilo.

Če so ob tebi ljudje, ki si načrtno želijo, da bi bila šibka, čimprej zaključi odnos z njimi. Če si v takšnem odnosu, je zelo pomembno, da razumeš, da si v resnici močnejša ti. To védenje ti bo dalo moč, da boš lažje odšla stran. Zakaj je v takšnih okoliščinah najbolje oditi stran? Ker je možnost, da lahko v danih okoliščinah spremeniš takšno osebo, dejansko zelo majhna. Za tovrstno spremembo potrebuješ veliko moči, katere pa nimaš, saj ti jo jemlje ravno ta oseba. Če jo želiš dobiti nazaj, moraš najprej prekiniti odnos. Če čutiš, da bi ji nato pomagala, se vrni kasneje, a šele takrat, ko boš spet imela svojo moč in ko ne bo več mogla vplivati nate tako, kot je lahko v preteklosti.

Krivda je močan psihološki manipulator, ki ti lahko resnično obremeni življenje in te iz vladarice izjemno hitro spremeni v sužnjo. Zato je zelo pomembno, da začneš vedno, ko jo začutiš, delati na njenem razreševanju in odpravljanju.

PRIMER RAZREŠEVANJA KRIVDE

Nekoč je na svetovanje prišla mlada gospodična, katera se je želela osamosvojiti in se preseliti na svoje. Vendar je imela izziv – občutke krivde, katere so ji vcepljali starši, ko so ji podtalno sporočali, da bi morala ostati doma in nekako skrbeti zanje. Ker se njene želje niso skladale z njihovimi, je o sebi mislila, da je slaba hčerka. Tukaj navajam del mojih vprašanj, s katerimi sva razdelala dobršen del njene krivde:

1.)    Najprej ozavesti, kateri neprijetni občutki te razjedajo.

Razjeda me občutek, da nisem dobra hčerka, ker se želim odseliti od doma. Počutim se egoistično in nehvaležno. Starši so mi omogočili marsikaj, sedaj jih pa zapuščam ter puščam same.

2.)    Zakaj meniš, da so tvoji občutki upravičeni?

Ker sem opazila, da starši nimajo nikogar, ki bi v starosti skrbel zanje. Zdi se mi, da nekako od mene pričakujejo, da bom to počela jaz, kar mi med našimi pogovori velikokrat podtalno sporočajo. Občutek imam, da sem jaz dolžna poskrbeti za to.

3.)    Kdo je po tvojem mnenju odgovoren za življenje tvojih staršev?

No, načeloma sami, a vseeno mislim, da sem jim dolžna pomagati sedaj, ko so starejši.

4.)    Super. Pomagati. Torej, bi jim rada pomagala, kajne?

Da.

5.)    Kdaj pa lahko kar najbolje pomagaš drugim: takrat, ko si srečna, in imaš, kar potrebuješ, ali takrat, ko si nesrečna in omejena?

Seveda takrat, ko sem srečna in ko imam, kar potrebujem.

6.)    Zakaj ravno takrat?

Ker imam takrat … ne vem … ker se dobro počutim. Ker sem takrat močna.

7.)    In kaj trenutno potrebuješ za svojo srečo?

Potrebujem življenje, ki je moje. Želim si živeti v svojem domu, si ustvariti lastno dinamiko.

8.)    Torej, se strinjaš z menoj, da se moraš, če želiš v svojem primeru kar najbolje pomagati staršem, odseliti na svoje?

Da. Strinjam se.

Ta punca je imela konflikt znotraj sebe zato, ker je bila njena definicija sreče drugačna od definicije sreče njenih staršev. Oni so menili, da je sreča to, da živijo skupaj z otroki, ta punca pa je menila, da je sreča to, da se osamosvojiš. Ker je gledala na okoliščine skozi oči svojih staršev, se je seveda glede svojih želja počutila krivo. V trenutku, ko se je začela osredotočati na lastne občutke in pogled, je krivda v njej pričela usihati. Ko so starši razmišljali, da bi ostala doma, so gledali na te okoliščine kot na vrsto pomoči, saj so v njeni prisotnosti videli možnost podpore, kar pa ni veljalo tudi za hčerko. Ona je namreč gledala na to kot na podreditev. Zato ni bila zmožna v danih okoliščinah videti sreče. Zato je bilo potrebno najti rešitev, v kateri je ona razumela, kako lahko uresniči svoje sanje, hkrati pa nudi pomoč.

Ta primer krivde, ki jo starši ali stari starši prelagajo na potomce, je zelo pogost. Tukaj je pomembno razumeti, da nihče ni nikomur ničesar dolžan. Zato starši v resnici nikoli ne morejo ničesar zahtevati od svojih otrok. Oni imajo svoje življenje, otroci pa svojega. Odgovornost vsakega posameznika pa je, da v svojem življenju poskrbi zase. Če starši poskrbijo zase, da so neodvisni, otroci pa poskrbijo zase, da si uredijo življenje tako, kot si želijo, so vsi srečni. In nihče ne ustvarja nobenega občutka krivde, ampak se lahko ustvari čudovito ozračje, v katerem si vsi pomagajo med seboj, brez podtalnih občutkov krivde. Da pa je to mogoče, morajo vsi prevzeti vsak svojo odgovornost.

DVE POTI DO NOTRANJE OSVOBODITVE

Včasih si pa vir svoje krivde ti sama, saj prihaja iz tvoje notranjosti. Včasih narediš nekaj, na kar nisi ponosna, za kar ti je kasneje žal.

Če se za nekaj čutiš krivo, imaš na voljo dve možnosti:

Prva je, da popraviš napako in greš naprej. Popravljena napaka je zelo dober odpustek, ki pri večini ljudi odstrani krivdo (vsaj večji del nje). Zato, če lahko kaj dejansko spremeniš in popraviš, daj. Pojdi v akcijo in naredi, kar je v tvoji moči. Nasvet: daj vse od sebe. Tako boš vedela, da si naredila vse, kar je bilo v tvoji moči, kar bo močno pripomoglo k tvoji osvoboditvi.

Druga možnost pa je, da si odpustiš. Včasih stvari ne moreš popraviti, zato je to, da si odpustiš, pravzaprav edina možnost, ki jo imaš. Ki je hkrati tudi najbolj osvobajajoča. Pomembno je, da veš, da si človek. In človek včasih naredi napako. Delati napake je človeško. Zato ne bodi tako stroga do sebe, ne moreš vedno vsega narediti popolno. Nekje se moraš naučiti. In večina ljudi se najhitreje uči ravno na svojih napakah. Zato si odpusti vse, kar si moraš, zaključi stare zgodbe, nato pa pojdi svobodnejša naprej.

Tako, draga moja, krivda lahko sedaj postane samo še tvoja preteklost. Svet ti ponuja na milijone daril in pripadajo ti popolnoma vsa. A vesolje ti jih zelo težko dostavi, če meniš, da si jih ne zaslužiš. Zato odpri srce in roke, kajti lahko postaneš in imaš vse, kar si lahko zamisliš. Brez kakršne koli krivde.  

»Trnek krivde, ki te ujame, pravzaprav vedno vržeš ti sama.«
(Mihael Žmahar)


Hana se je nenadoma zdramila. Zbudilo jo je narahlo trkanje po vratih. Vstala je, a jo je v trenutku, ko je nogo položila na tla, zopet preplavila skeleča bolečina. Rana je bila zaradi oskrbe še bolj boleča, še bolj odločna, da je ne izpusti iz objema postelje. A vseeno je počasi odšepala do vrat in jih odprla. Pred njimi je stal vsaj en dober razgled – Peter. »Indiana Jones, kako si?« jo je poskušal malce razvedriti, ko je opazil njen zabuhli obraz, in dodal: »Kako je z nogo?« Njegova opazka ji je na obrazu narisala drobcen nasmeh. »Indiana Jones? Peter, resno?« mu je z nasmehom odgovorila in dodala: »Noga je bolje, a me še vedno boli. Malce še moram počivati. Priznam.« Peter se je nasmehnil: »Super, da je bolje. Včeraj me je ob pogledu na to grdo rano kar oblilo od same groze. Dodobra si me prestrašila.« »Kako, včeraj?« je začudeno vprašala Hana. »Misliš danes?« Peter jo je čukasto pogledal in potrdil: »Ne, včeraj, preden sem te odpeljal k zdravniku.« Hana se ni vdala: »To je bilo danes zjutraj.« Peter je nežno moral zaključiti: »Ne, Hana, to je bilo zagotovo včeraj.« »Torej, hočeš reči, da sem spala …« pogledala je na uro: »dvajset ur??« Preverila je še uro na mobilnem telefonu, ki bi ji morda dokazala zmoto, a tudi ta je potrjevala Petrove besede. To se ji ni še nikoli zgodilo. Da bi prespala cel dan? »Očitno si potrebovala počitek. Sicer sem včeraj zvečer prišel in trkal, a ker ni bilo nobenega odgovora, sem sklepal, da spiš, zato te nisem želel motiti,« je odvrnil Peter. Hana je zaprla oči in globoko vdihnila. Še vedno je bila malce malce pretresena. Očitno v Zlatem templju ne poznajo časa.

»Kako poteka izkopavanje?« je vprašala, ko se je le uspela zbrati.

»Dokaj počasi,« je odvrnil Peter, »malce malo nas je v grobnici. Nick je navsezgodaj zjutraj odšel z Markom v državni arhiv v Kairo v lov za nekimi podatki, Sam je moral pomagati drugi ekipi na najdišču, na katerem dela Mark, zato sva v naši grobnici samo Josh in jaz. Malce se bo zavleklo vse skupaj. Upam, da bomo lahko končali, saj se že čez dva tedna vračamo nazaj domov. Fantje sprašujejo, kako si … in kdaj približno prihajaš nazaj …«

Hana je vsrkala njegove besede kot spužva in telo ji je preplavil močan občutek krivde, toda, še preden bi se ga lahko dobro zavedela, ga je kot strela z jasnega presekala podoba Shanti, kako sedi na svojem prestolu in jo gleda. Saj res, sanje. Krivda … za trenutek se je zamislila in zazdelo se je, kot da jo je odneslo neznano kam. Nato se je zdramila, pogledala Petra in mu rekla: »Povej fantom, da sem v mislih z vami, a da me danes še ne bo. Noga me izjemno boli in potrebujem počitek. Dva dneva sem poskušala delati s poškodovano nogo in ugotovila, da sebi kopljem jamo. Povej jim, da pridem jutri, danes bom še počivala.«

Peter jo je presenečeno pogledal. Ni pričakoval tako jasnega in neposrednega odgovora. Vsaj ne od nje, tihe miške, katere besede so bile vedno skromno skrite pred svetom. Kaj se dogaja z njo? Najprej Nick, nato tisti pogovor z Markom in sedaj to … tako drugačna postaja. Tako močna. Tako … lepa. Malce zmedeno je prikimal, zajecljal nekaj v smislu »Ti samo počivaj …« in presenečeno odšel. Presenečena je bila tudi Hana. Besede so poletele iz nje kot metulj po mogočni preobrazbi iz gosenice. Metulj, ki se zaveda, da ga nič več ne omejuje in si dovoli izražati barve svojih novih kril.

Za te besede se je zdelo, kot da jih ni izrekla ona. Kot da so prišle iz njenih ust, ampak istočasno ne. Kot bi izvirale v nekem neznanem skritem delu … delu metulja. Zaprla je vrata hotelske sobe in se naslonila nanje, kot da so zelo pomembno postajališče njenega življenja. Tega notranjega občutka ni poznala. Vedno je bila tukaj na voljo za druge, vedno je vsem pomagala, pogostokrat celo na račun lastne sreče ali dobrega počutja. Vedno se je čutila odgovorno za druge in nikoli ni odrekla pomoči. In redko bi lahko rekla, da so ji drugi to kdaj vrnili. A danes je bilo nekaj drugače. Danes je čutila drugače. Občutki v njej so se sestavljali sami od sebe, kot sestavljanka nesmiselnih koščkov, ki pa skupaj zloženi pričarajo prelepo sliko. Vedela je, česa si želi. Miru. Časa zase. Fantje in Mark se bodo že morali znajti brez nje. Navsezadnje so ves čas trdili, da bi jim bilo bolje brez nje. Morda bodo pa kmalu doživeli 'pravilnost' svojih trditev. Morda pa bo tudi ona kmalu odkrila svojo pravo vrednost … morda.
 

MISIJONARKA KARIZMATIČNE PRIHODNOSTI

V vsaki ženski spi modra misijonarka, ki pozna svojo življenjsko pot in katera se dotika številnih življenj, tudi njenega, s svojim čudežnim dotikom.
 
POSTANI MISIJONARKA, NAROČI KNJIGO NA INFO@POTOVANJEDUSE.SI
6. december 2018
Le še nekaj dni preprodaje! Mesta se polnijo hitro!