Kako lahko strah vpliva na dnevne dogodke?

Grška komedija

Včasih se nasmehnem sama sebi, ko pomislim, koliko spoznanj mi prinaša vsakdan, da jih zapišem na papir in delim s svetom. Vedno, ko mi Nebesa prišepnejo, da je čas za novo knjigo, se razveselim kot otrok v slaščičarni. Pa vendar sedaj že toliko vem, da se zavedam, da lahko to pomeni tudi to, da bo otroku slabo od preveč slaščic, ki se jih bo najedel. Zavedam se: če mi je naročeno, naj nekaj zapišem, bodo Nebesa poskrbela, da bom to na lastni koži doživela tudi sama. Le tako lahko pisateljskemu peresu vdihnem življenje in vam pošljem nebeško ljubezen naravnost v dnevno sobo oziroma kjerkoli že berete to knjigo v rokah. Zato mi lahko verjamete, da mi poglavje z naslovom »Kako strah vpliva na dnevne dogodke«, ni ravno najljubše.J

Prišel je dan, ko sem uspela spoznati grško komedijo. Ne tragedijo, prav ste prebrali – komedijo. V svoji drugi knjigi sem že napisala, da nisem ravno ljubiteljica letenja. Nekje med nastajanjem te knjige sva si z letenjem že segla v roko, tako da mi ne prinaša več večjega stresa, a še vseeno imam raje prevoze, kjer imam občutek, da imam izhod. Ne vem, če sem kdaj resno jemala stevardese, ko so pred vzletom letala kazale zasilne izhode. Kakšen zasilni izhod nekaj? Kot da ga bom rabila, če bo šlo kaj narobe. In verjemite, smrti se ne bojim. Um mi je namreč napletel zgodbo, v kateri sama po strmoglavljenju namreč preživim in dejansko občutim vse poškodbe in posledice. Hahahaha, verjetno sem gledala preveč filmov. In tako sem se nekega dne vračala z grškega otoka, kjer nastaja velik del mojih knjig. Na povratku sem morala zaradi časovnega neskladja povezanih letov prespati v Atenah. Prvi let, ki povezuje otok in Atene, je bil izredno prijeten. Kot da letim na mehkem, puhastem oblaku. Veste, to je eden izmed tistih letov, ko ne začutiš niti enega tresljaja in ko je pristanek podoben pristanku na kupu vate. Popolno. Takih letov nisem doživela veliko. Mnogokrat sem končala na močno turbolentnih letih, v snežnih nevihtah in podobno. Da, navsezadnje se zavedam moči svojih misli, zato sem se tudi mnogokrat vprašala, ali nisem ravno jaz tista, ki prikličem takšne okoliščine s svojim strahom. No, na tem grškem letu je bilo vse drugače. Doživela sem popoln let. Ko smo pristali v Atenah, mi je obraz krasil ogromen nasmešek. Ah, kako čudovito je bilo življenje ta dan. Le še skok do letališkega hotela. In do hotela sta me ločila le dva prehoda za pešce. V mislih sem že načrtovala penečo kopel in večer zase preden naslednji dan odletim proti domu.  

Zapustila sem letališko poslopje in se ustavila pred prehodom za pešce. Prijazni voznik taksija se je pred njim ustavil na prvem pasu dvopasovnice, zato sem stopila naprej in nadaljevala pot do hotela. Preobrat, ki pa ga ne bi nihče načrtoval, se je zgodil le desetinko sekunde kasneje, ko je drugi taksi prehitel tistega, ki mi je vljudno ustavil, in si utrl pot po drugem pasu, ki sem ga istočasno dosegla tudi jaz. Divji zvok zavor je naznanil skorajšnje trčenje in v nejeveri sem pogledala odbijač avtomobila, ki se mi je ustavil le nekaj centimetrov od levega kolena. Čas se je ustavil, ko sva se z voznikom spogledala. Nemo se je opravičil, jaz pa sem tresočih nog nadaljevala pot proti hotelu. Konec dobro, vse dobro, pravijo, a dogodek mi je še dolgo rojil po glavi, zato tistega večera nisem mogla zaspati. Po navadi nisem mogla zaspati zaradi misli na let z naslednjim letalom, takrat pa nisem zaspala zaradi spoznanja o avtomobilu, ki bi mi lahko močno spremenil vsakdanjik.

Dogodek me je zmedel, zato sem o njem vprašala svoje ljube zaščitniške angele. Sporočilo je postalo tudi del te knjige, hkrati pa modro spoznanje za vse nas.



Nebeški obisk pravi (pogovor med angelom varuhom in mano):

»Vprašala sem angela varuha: »'Ne razumem, zakaj se je to pripetilo.'«

Odvrnil mi je: »'Zaradi tvojega strahu.'«

V začudenju sem ga pogledala in podrezala vanj s svojim odgovorom: »'Ne razumem. Saj nisem nikoli niti pomislila na avtomobil. Moj strah se je vedno navezoval le na letala.'«

Angelska modrost je odgovorila: »'Strah je strah. Je živa energija. Ti ji vdihneš življenje in kot taka nato potuje s teboj. Vseeno je, od kod izvira, sledila ti bo vsepovsod in prej ali slej našla pot, da se izrazi. Ljubezen ali strah. Oba najdeta pot. Nekdo se boji, da bo izgubil partnerja, pa ne razume, zakaj izgublja denar. V kolikor strah ni bil izražen in razrešen na nekem področju, bo našel pot do svojih petih minut slave na drugem. Razumeš?'«

Sicer sem postala zaradi odgovora malce nejevoljna, a priznati sem morala, da se strinjam z njim.

Vsi imamo strahove, ene od segmentov, ki nam pomagajo spoznavati svoje omejitve in jih premagovati. Ne gre za to, da bi se za to obsojali, ampak da jih skušate drug za drugim premagovati in z njimi rasti v močnega posameznika, ki spoznava moč svoje duše in sposobnosti svojega ustvarjanja. Ko slednje premaguje strahove, se lahko za vas začne čisto novo življenje, kar pa ne pomeni, da vas nikoli več ne bo strah, ampak samo, da vam ne bo več krojil pomembnih dni življenja. Ljudje se skušamo ves čas upirati tistemu, česar se bojimo. Večinoma tudi zato prizadenemo drug drugega. Skušajte na strahove pogledati drugače. Če vas je strah, pomeni, da vam je nekaj pomembno. Torej imate v življenju nekaj, kar šteje. Če vas je strah, pomeni, da čutite odgovornost, kar je velika vrlina. Samo ne dovolite, da bi vam spodkopal moč ustvarjanja. Zavedajte se ga kot prijatelja, ki vam pokaže pomembne stvari. In prijatelju ni težko povedati svojega mnenja ali se soočiti z njim. Soočite se z vsemi strahovi in kljub njihovi prisotnosti opravite dejanja, ki so potrebna za premike naprej. In prijatelj bo spoštoval vašo pot. Pazil bo na vas in vas spodbujal. Vprašanje pa je seveda – kako premagati strahove, ki krojijo vsakdanjik? Tokrat sem za pomoč pri razlagi po navodilih Nebes zaprosila kar trenerja za samozavest, ki aktivno dela z ljudmi pri premagovanju vseh vrst strahov. To je tudi urednik moje knjige in moj mož – Mihael Žmahar.



Mihael pravi

Res je, da se nam lahko začne popolnoma novo življenje, ko enkrat razumemo strahove in kako nam vplivajo na življenje. V kolikor pa želimo vedeti, kako jih odpraviti, moramo najprej razumeti, kako sploh nastanejo in kako jih obvladovati.

Se spomnite kakšnih okoliščin v življenju, ko vas je bilo resnično strah? Ko ste strah čutili v vsaki celici svojega telesa? Če dobro pomislite, najverjetneje ste, saj se je že vsak izmed nas kdaj tako počutil. Torej, takrat ste se začeli malce intenzivneje potiti, povišal se vam je srčni utrip, začel se vam je tresti glas, v določenem delu telesa ste začutili napetost, mogoče ste celo postali malce zmedeni in pozabljivi.

No, to ni bil strah, ampak telesni odziv, ki se mu reče odziv boj ali beg, ki bi vam ga rad pojasnil skozi zgodbico:

Nekoč zeloooo dolgo nazaj, še v kameni dobi, so živeli prijazni jamski ljudje. Živeli so v svojih lepih popisanih jamah v neokrnjeni naravi. A v neokrnjeni naravi je živel še nekdo: dinozaver. In ta dinozaver si je zelo želel pojesti jamske ljudi. Jamski ljudje so vsak dan zapustili svojo votlinico in se odpravili v gozd nabirati jagode, gobe, loviti divjad in iskati druge jamske ljudi. In nekega dne, ko se je jamski človek sproščeno sprehajal po gozdu, mu je pot prekrižal dinozaver. Najbolj krvoločen dinozaver, kar jih je živelo v gozdu. Ko ga je jamski človek zagledal, je hitro dojel, kdo mu je prekrižal pot, a že v naslednjem delčku sekunde se je začelo v njem nekaj dogajati. V hipu se je spremenil v super-jamskega človeka. Kar naenkrat se mu je pospešilo dihanje. To je povečalo količino kisika v krvi. Srce mu je začelo biti hitreje, zato mu je hitreje začela krožiti tudi kri. Ker se je njegovo telo prekrvavilo, so se mu mišice napolnile s kisikom, zaradi česar so dobile izjemno moč. Hmmm, sedaj se je jamski človek lahko odločil … ali se bo spopadel z dinozavrom ali pa bo zbežal. Lahko se je odločil za karkoli, saj je postal super človek.

Torej, ste se prepoznali? Včasih smo tudi mi jamski ljudje. Boj ali beg situacija nam je pomagala preživeti včasih in nam pomaga še danes. Prav zaradi nje se lahko danes dovolj hitro odzovemo na nevarnosti, ki nam pretijo, kot so, na primer, da se lahko umaknemo kolesarju, ki smo ga videli šele zadnji trenutek, ali pa psu, ki nas želi ugrizniti. Ta reakcija telesa je izjemna in zelo pomembna. A priznati si moramo nekaj; v današnjem času ni več dinozavrov, katerih bi se morali bati. Zakaj nas je potem še vedno strah?

Strah nas je še vedno zato, ker smo ljudje razvili EGO. Ego in strah sta prijatelja, ki hodita skupaj z roko v roki. Pravzaprav strah brez ega sploh ne bi obstajal. Zakaj?

Če dobro pomislite na okoliščine, ko vas je strah – česa vas je takrat v resnici strah? Vas je strah, da vas bo nekaj prizadelo TA TRENUTEK ali, da se bo nekaj zgodilo NEKOČ V PRIHODNOSTI (čez eno uro, jutri, naslednji teden, ipd.)? Naj vam odgovorim: strah vas je, da se bo nekaj zgodilo v prihodnosti. Z drugimi besedami, strah vas je nečesa, kar v resnici sploh ne obstaja. Kako to? Ker prihodnost ne obstaja. Ker jutri ne obstaja. Enostavno ni resničen. In ta strah oziroma občutek strahu, ki ga vi čutite, ni nič drugega kot ILUZIJA EGA.

Ego smo ljudje razvili zato, da nas zaščiti. Njegova funkcija je, da nas obvaruje potencialnih nevarnosti. Ker pa ego pozna in se počuti varnega samo v območju, v katerem delujemo vsak dan, zanj vsako novo področje predstavlja negotovost. Zakaj? Ker na tem področju še nima izkušnje, na podlagi katere bi lahko oblikoval občutek varnosti. Ego ne mara sprememb. Spremembe pa lahko vpeljemo v življenje samo tako, da se soočamo z novimi okoliščinami in preizkušnjami. Za te pa smo že spoznali, da jih ego ne mara. In tako nas poskuša odvrniti od njih, da ustvari neko iluzorno predstavo o prihodnosti – strah, kar lahko samo tako vpliva na nas. Ko smo mi prisotni v sedanjosti, nas ni strah. Ste to že opazili? Strah nas ni preprosto zato, ker vemo, da če mi ta trenutek kaj ne bo všeč, lahko to pač spremenim. Zato ego v sedanjosti ne more ustvariti strahu. Ker imamo mi moč v svojih rokah. Če pa smo z mislimi v prihodnosti, se zavedamo, da je ne moremo spremeniti, ker ne obstaja. Torej si nas ego lahko tukaj privošči tako, da nas prestraši.

Kako postati krotilec strahov?

Torej, sedaj veste, zakaj vas je strah. Verjamem, da boste od sedaj dalje na strah gledali z drugimi očmi.

Sedaj pa načrt, kako ga lahko ukrotite.

1.)    Če se želite uspešno soočiti z njim, morate biti prisotni v SEDANJOSTI. Um se mora ukvarjati s tistimi nalogami, ki jih lahko opravi sedaj. Zakaj? Ker lahko v sedanjem trenutku ukrepate in spreminjate okoliščine po svoji volji. Če razmišljamo o delovanju v prihodnosti, te izbire nimate. Ker ne morete spreminjati smeri, vam ego mnogokrat ustvari strah in vas vpraša: KAJ PA, ČE … ne bom uspel/a? KAJ PA, ČE … nisem dovolj dober/a? 'Kaj pa če'-ji so izvrstno strašilo, s katerimi nas ego prestraši in v nas zaseje semena dvoma.

2.)    Naslednje, s čimer boste uspešno ukrotili strahove, pa je DELOVANJE. Če ljudje delujemo, nas ni strah. Ste to že opazili? Vem, da nekaterim ta točka ni všeč, a tako pač je. Delovanje vam da moč izbire. Postavlja vas v okoliščine, v katerih lahko spreminjate. Kar spomnite se kakšnega primera iz življenja, v katerem vas je bilo nečesa strah. Strah se zelo pogosto poraja zaradi finančnih težav. Ljudi s takšnimi izzivi je strah, da ne bodo mogli preživeti, da ne bodo imeli dovolj denarja za hrano, za plačilo hipoteke, za šolanje otrok … Če želimo rešiti finančne težave, moramo začeti ukrepati. Če boste samo sedeli doma in se pritoževali, bo um vedel, da nimate nadzora, saj niti ne delujete in niti ne ustvarjate okoliščin, v katerih bi sploh lahko vzpostavili nadzor. In ker ste na milost in nemilost prepuščeni usodi okolice, vas je lahko samo strah. V kolikor pa delujete, iščete službo, poslovna sodelovanja, ustvarjate izdelke, ustanovite podjetje, pa kar naenkrat prevzamete odgovornost za svoje življenje. Ker je um polno zaposlen z iskanjem in ustvarjanjem rešitev, niti nima časa, da bi odhajal v prihodnost in se smilil sam sebi. Rezultat? Ni vas več strah.

3.)    Če želite premagati strah pred nečim, se morate soočiti s tistim, kar vas straši. Da, naredite to. Zakaj? Že prej smo omenili, da lahko ego ustvari strah samo na področju, na katerem nima izkušnje. Ko ga pa enkrat spozna, razume, kakšna so nova pravila in po strahu ni nobene potrebe več. Preostane vam torej edinole, da to storite. Če vas je strah npr. govoriti v tujem jeziku, se boste strahu rešili le, če boste začeli govoriti v tujem jeziku. Verjamem, da ste nekateri pričakovali enostavnejši odgovor, vendar čarobne formule za odstranitev strahov ni. Kar spomnite se, kako ste se tako v življenju rešili na stotine strahov. Kako vas je bilo strah, ko ste prvič sedli za volan avtomobila, ali pa, kako vas je bilo strah, ko ste se prvič peljali z letalom. Danes vas med vožnjo najverjetneje ni več strah, mar ne? Mislim, da vas je večina celo sposobna voziti z eno roko, medtem ko lahko z drugo jeste sendvič, vse to pa lahko počnete ob zelo glasni glasbi ponoči in ko dežuje. Torej, če vas je nečesa strah, se s tem soočite in strah bo izginil. A zakaj se ljudje vseeno tako zelo bojijo soočanja? Ker vedno vidijo tisto veliko grozno končno sliko. Npr. strah me je javnega nastopanja. In ko večina ljudi pomisli na javno nastopanje, si v glavi predstavlja, kako mora spregovoriti na odru pred tisoč ljudmi. No, nobene potrebe ni po tem. Začnite z majhnimi in enostavnimi koraki. Če vas je strah javnega nastopanja, se začnite najprej pogovarjati sami s sabo v ogledalu. Nato nastopite pred prijateljem. Ko vam bo samozavest rasla, lahko nastopite pred več družinskimi člani. Cona udobja naj bo počasi vse večja ... Zmeraj naredite korak več, naj bo malce bolj zahtevno. Nekoč boste tako sposobni govoriti pred komerkoli in kadarkoli. A začne se vedno na začetku. Z najlažjim opravilom.

4.)    Veliko ljudi lažje nekaj naredi, če ve, da to delajo tudi drugi ljudje. Da v bitki niso sami. Za tiste, ki vas to pomirja, imam dobro novico: vse okoli vas je strah. Niste ediniJ. Strah je tudi vašega šefa, policiste, politike, TV voditelje, filmske junake, prijatelje … Vse ljudi je strah, ker je to normalno. Strah je popolnoma normalen in vsakdanji del doživljanja. Ljudje imamo glavo. Ljudje imamo pljuča. Ljudje smo lahko veseli. Ljudje lahko jočemo. Ljudi je strah. Torej, če ste ljudje, potem vas je strah. Kar je normalno. Strah ni samo mrtvih ljudi. Bi še vedno radi, da vas ne bi bilo strah?

5.)    Če vas v življenju ni strah, potem to pomeni, da se ne razvijate in ne premikate, kar pomeni, da ste ves čas na isti točki, kar pa ni dobro. Zakaj? Ljudje smo namreč ustvarjeni in namenjeni za premikanje. Zato imamo telo, s katerim se lahko fizično premikamo, in um, s katerim se lahko mentalno premikamo. In vedno, ko se bomo premaknili na novo področje, nas bo postalo strah. Torej, strah je lahko zelo dober pokazatelj, da v življenju ves čas napredujete. Zato je zelo dobro, da nas je strah. Ironija, a ne?

6.)    Ali poznate ljudi, ki so si celo življenje želeli nekaj narediti, vendar zaradi strahu tega nikoli niso izpeljali? Ko so stari, se potem ozirajo nazaj in obžalujejo mnogo stvari. Ker se jih je bilo strah soočiti z strahom, ki jih je ločeval od sanj, so se raje odločili, da bodo celo življenje preživeli v prikritem strahu. Torej, kaj je boljše? Se enkrat soočiti s strahom ali živeti prestrašeno? Za svoje življenje si odgovorite sami.

Tako, sedaj imate načrt, s katerim se lahko soočite s katerimkoli strahom boste želeli. Sprejmite strah kot sestavni del sebe in življenja. In ne pozabite, tukaj je zato, da vas nauči nečesa novega.



In po Mihaelovem sporočilu – nadangel Mihael

Strah in negativno razmišljanje sta dvojčka. Skupaj držita vedno, ko jo je potrebno nekomu zagosti. Ko je Slovenijo doletela naravna katastrofa in je zaledenela narava, so se pojavile teorije zarote izjemnih razsežnosti. Za žled in naravno katastrofo naj bi bila kriva letala, ki v zrak spuščajo toksine, s katerimi želijo zastrupljati prebivalstvo, in tako dalje. Strah in negativne misli so prihajale z vseh smeri. In tako sem o tem povprašala nadangela Mihaela:

»Imate preveč časa za razmišljanje. Preveč časa od vas prihajajo samo besede, a le malo dejanj. Angeli nismo tukaj, da širimo strah, ali pa, da kažemo s prstom na krivce, ki bi morali nase prevzeti vaša skupna bremena uničevanja narave. Uničujete jo vsi. Prav vsi. Različno: nekateri s strupi, drugi pa z negativnim razmišljanjem. Onesnaževanje narave s strupi ni nič bolj škodljivo kot onesnaževanje s kolektivnimi in individualnimi strahovi, opravljanji in negativizmom. V zadnjem času ste bili deležni veliko preizkušenj, za katere so bile odgovorne negativne misli. Izgubili ste vero vase, vero v svet, vero v dobro. Pa vendar sem tukaj za vas, da poskušam spreobrniti osredotočanje na stvari, ki bodo pomagale tako vam kot družbi kot tudi vam kot posameznikom. Če želite, da se svet, ki ga trenutno temnite, spremeni, morate spremeniti svoje razmišljanje. In nikar ne recite, da ste majhna riba v morju in da sami ne morete narediti ničesar. Če se za spremembo odločite vsi hkrati, boste sprožili revolucijo in planet bo zasijal. Naredite nekaj za svoj dom. Zemlja je vaš dom. Dobesedno bo zasijal. Narava se bo pozdravila, ko se boste pozdravili vi sami. Negativne okoliščine in naravne katastrofe so samo zrcalna podoba vaših misli, katere pa so mnogokrat uničujoče. Da, vi to sami ustvarjate. Sploh ne veste, kako zelo močni ste in kako enostavno vaša negativa postane uničujoče orožje. Vemo, da je težko stopiti iz negativnih misli, zato vam prinašamo sporočilo, kako – zaposlite se. Da, prav ste me slišali. V kolikor imate čas razvijati tako temne misli, kot ste jih sposobni, pomeni, da imate preveč časa. Preveč časa, da vas morejo napadati negativne informacije. In koliko časa morate imeti, da lahko o njih razpravljate in podobno? In kaj medtem počnete z lastno kreativo? Željami? Zabavo, hobiji? Kaj se zgodi z vašimi ljubečimi odnosi? Zapolnite svoje urnike. Poizkusite, izgubiti ne morete ničesar. Urnike si zapolnite z ogromno obveznostmi in čisto vse naj bodo naravnane na ustvarjanje nečesa, kar si želite doseči. Na primer, pojdite nekam, kamor ste si že dolgo želeli, pa si nikoli niste vzeli časa. Vzemite si čas za igranje družabnih iger s svojimi otroki. Raziskujte nove poklicne možnosti. Preberite dobro, pozitivno knjigo. Obiščite kakšno pozitivno osebo, ki je že dolgo niste, ali pa pojdite na kak družaben dogodek. Pokličite me, da vam pokažem pot do kreativnosti in pozitivnega izkušanja. Z vami želim preživeti nekaj časa.«

Včasih pridejo majhni temni škratki, ki tiho jemljejo vero. Bojimo se, da nam bodo škodovali. Bojimo se vseh sistemov, ki nas nadzorujejo in omejujejo. Strah nas je, da bi nam tema prerezala krila, s katerimi želimo poleteti nad njo. Pa vendar. Lahko zgodbo tudi obrnemo? Kaj pa, če verjamemo, da je na svetu še veliko dobrega? Zgodbe čudežev, ljubezni, čarobnosti nasmehov? Ne pozabite, za nami prihajajo nove generacije. Kaj pa, če bi za njih pripravili lepši svet? Ne moremo jim predati 'brezveznega' sveta. Kajti dejstvo je – če obstaja tema, obstaja tudi svetloba. Lahko potonemo v depresijo ali pa se skupaj dvignemo v novo dobo. Vprašanje je, na katerem bregu smo raje. Na tistem, ki je obsijan s soncem in po katerem se sprehajajo račke, ali pa tistem, ki je zavit v meglo in temo. Izbira je naša.

Iz knjige Nebesa Pripovedujejo, CristyŽmahar vse pravice pridržane, posredovanje brez navedbe avtorja prepovedano.

6. december 2018
Le še nekaj dni preprodaje! Mesta se polnijo hitro!