Pozdravljena Nebesa

Danes se bomo dotaknili teme, katera se je zasadila v misli že marsikaterega človeka, a le malo ljudi je o tem spregovorilo na glas. Vsi smo se že vprašali, kaj se bo zgodilo, ko bo odbila naša zadnja ura. Nas bo bolelo? Je to res konec? Nas bodo ljudje pozabili ali bomo za seboj le pustili kakšno sled?
 
Verjeli ali ne v posmrtno življenje, ko se bijejo zadnji trenutki življenja na Zemlji, je to posebno doživetje. Dokler se ne znajdemo v popolnem stanju zavesti je lahko umiranje fizičnega telesa kar naporna izkušnja. Velikokrat umirajoči ljudje občutijo strah in se še z zadnjimi močmi oklepajo življenja. Tistim, ki preidejo v duhovni pot hitro, so ti občutki prihranjeni. Velikorat sem dobila vprašanje zakaj pa potem moramo ljudje trpeti? Zakaj ko napoči naš čas, preprosto mirno ne zaspimo ali pa odidemo tako hitro, da se tega na fizični ravni ne zavemo. Zakaj obstajajo tako mukotrpne bolezni kot je rak? Velikorat kot ljudje odgovornov na skrivnosti življenja ne bomo našli. Morda jih celo bomo našli, a jih bomo s človeškim umom težko doumeli.
 
Težko je razumeti, če vam povem, da si težke bolezni in boleča umiranja izbere vsak posameznik sam. Le kdo bi si želel kaj takega! Pa vendarle to je edina resnica. Duša, ki se inkarnira na Zemljo izbira svojo pot, lekcije in navsezadnje čas in način odhoda. Kolikor že se nam zdi nek odhod nesmiselen in mukotrpen, je za dušo vedno prava odločitev, ki je kasneje ne obžaluje. Seveda so izjema ljudje, ki storijo samomor, a vseeno jih v duhovnem svetu pozdravijo ljubeče in poskrbijo za njihovo obnovitev energije in okrevanje po napornem življenju, ki jih je privedlo do takšnega dejanja. 
 
Vsi smo prišli na Zemljo s svojimi nalogami in ko so naloge zaključene je čas, da se vrnemo domov. Tudi ta aspekt je včasih težko razumljiv. Žalujoči starši bodo le stežka razumeli kako je lahko majhen otrok, ki je komajda prišel na svet že zaključil svojo nalogo ter se vrnil v duhovni svet. Včasih so naloge duš na Zemlji kratkotrajne in namenjene kot pomoč pri rasti drugim ljudem. Izguba otroka bo morda tak par pripeljala do višjega duhovnega zavedanja in rasti. ''Kaj vse si ljudje nakopljemo na glavo,'' boste rekli. Pa vendarle je izkušnja na Zemlji tako edinstvena. 
 
Ko odbijejo še zadnji trenutki našega življenja nas nevidna sila nežno privabi ven iz telesa in preidemo v višje stanje zavesti in lahkotnosti. Sama fizična smrt ni boleča in duša bolj kot ne odide iz telesa še preden nastopi dejanska fizična smrt. Seveda lahko dolgotrajne bolezni pomenijo tudi bolečine, a po prehodu bo duša te bolečine hitro pozabila in se na njih ne bo več vezala.
 
Toliko filmov je že prikazovalo tisti sanjski tunel svetlobe, ki se nam prikaže, ko je čas za odhod. Verjetno smo se ljudje tega že tolikokrat spomnili, da smo to lahko tudi vedno znova to uprizorili. Po prehodu nas vedno počakajo ljudje, ki so nam bili od nekdaj blizu in že bivajo v duhovnem svetu. Ljubeče nas pozdravijo in nemalokrat prihod duše domov pomeni pravo nebeško zabavo z obilico snidenja, veselja in rajanja. Seveda so z nami tudi angeli, vodniki in ostala nebeška bitja, ki nam vedno pomagajo in nas vodijo.
 
Pri komuniciranju z dušami sem spoznala, da so naši prihodi domov različni. Nekatere duše se nemudoma spomnijo svojega izvora, se združijo z ljubljenimi in doživljajo veselje. Spet druge si po morda malce bolj napornem življenju vzamejo čas za prilagoditev in nekakšno vrsto rehabilitacije. 
 
Za nas, ki ostanemo na Zemlji pa je pomirjujoče vedeti, da nas naši ljubljeni v nebesih ne bodo nikoli pozabili, da nas bodo vedno spremljali ter da tudi oni niso nikoli sami in zapuščeni. Obkroža jih tisto, kar je ultimatna resnica- ljubezen. 
In ko je čas za odhod tako vladata veselje kot tudi žalost za tiste na Zemlji, kateri se bodo morali posloviti. Vsi kdaj obsedimo ob postelji umirajočega. Tak je zakon življenja. In ko boste obsedeli ste lahko za odhajajočo dušo največji izvor miru v zadnjih trenutkih na Zemlji. Odhajajočemu mirno šepetajte besede miru, kjer mu boste povedali, da ga bo objela svetloba in da ga bo pričakal nekdo, ki mu je zelo drag. Povejte mu/ji, da lahko gre. Tako bo duši veliko lažje. Izkažite svojo ljubezen in začutili jo boste tudi sami. V teh trenutkih prosite nadangela Azraela, da vam pomaga in da pomaga odhajajočemu pri prehodu. In prehod bo čudežen in nebeško lep. Seveda bo potem za vas nastopilo žalovanje, vi ste še vedno samo človek, a tako slovo bo prineslo vsaj kanček miru. 
 
Želim vam obilo Nebes na Zemlji. 
 

"Kdor nebes ne nosi v sebi, jih zaman išče po vsem vesolju." Carl Sonnenschein

 
6. december 2018
Le še nekaj dni preprodaje! Mesta se polnijo hitro!