Rožnata torba- čutna zgodba iz knjige Nebesa Pripovedujejo


(Vsebina iz knjige Nebesa Pripovedujejo, vse pravice pridržane, kopiranje ali posredovanje brez navedbe avtorja strogo prepovedano)

Na severu Kanade je bril mrzel veter in rezal ozračje, ki je Teda spominjalo na hlad, ki ga je občutil v lastnem srcu. Predolgo je že živel tako. »Ali sploh še živim?« je bilo drugo najpogostejše vprašanje njegovega dne, takoj za: »Kje naj danes dobim hrano?« Ulica je bila njegov dom, kartonske škatle njegova domača postelja in stene zapuščenih stavb so ga včasih ogrele – daleč stran od oči ljudi, katerim se niti sanjalo ni o njegovi stiski. Morda pa jim tudi mar ni bilo, kdo bi vedel. Vedno manj priložnosti so mu dajali. Včasih je še za koga odnašal smeti ali tu in tam pograbil kakšno listje, da si je privoščil kos kruha. Ko so njegova oblačila začela popuščati pod vplivi vremena, so se ljudje vedno manj odločali, da bi mu zaupali – pa četudi so mu zaupali le svoje smeti. Niso se zavedali, da bi lahko prisegel, da sliši njihove misli: »Pijanec, spravi se v red.«

Ni jim niti zameril. Njegov močno upadli obraz bi vsakogar prepričal o resničnosti teh misli. Neprespane noči so zahtevale svoj davek in njegova edina družba je bila rožnata torba. Nikakor mu ni pristajala in ljudje so ga zato čudno opazovali. A vedel je, da se ji nikoli ne bo mogel odpovedati. Rožnata torba nepomembnega brezdomca ni nosila le nekaj scefranih oblačil, temveč tudi bolečino. Tako majhna torba, a s tako velikim bremenom.

Ta torba je bila spomin na njegovo ženo. V globinah spomina se je vedno znova vrtel film, ki se nikakor ni nehal predvajati. V njem je videl svojo čudovito ženo, na prijeten dan, kako je simpatično izgubljala živce, ko je želela pripraviti za šolo mala Petra in Hano. Dvojčka sta znala biti v tandemu izjemna kombinacija ljubezni in tornada, ki je vsako jutro zagotavljal dozo vznemirjenja. A Ted in Erin sta uživala ob tem, to sta prav dobro vedela. Njuna otroka sta bila krona ljubezni, ki je trajala še iz osnovnošolskih klopi. Medtem ko so njuni prijatelji v srednji šoli načrtovali naslednjo zabavo, sta onadva načrtovala svoje življenje. Imela sta veliko ciljev in življenje je bilo dobro. Vsako jutro sta pomislila, kako srečna sta, da imata tako čudovita otroka. In drug drugega.

»Ted, čas je, da ju spravim v šolo in jima dovolim, da še koga drugega spravita ob pamet!« se je v smehu poslovila njegova žena. Bilo je res čudovito jutro, a vseeno ne lepše od njenega žarečega obraza. »Se vidiva zvečer, draga!« je odvrnil Ted in ženi dovolil, da je odjadrala v na prvi pogled povsem običajen dan. »Mislila je, da sem pozabil,« se je nasmehnil samemu sebi. Pa ni pozabil. Dobro je vedel za deseto obletnico njune poroke. Vsekakor pa ona ni vedela za zabavo presenečenja, ki jo je čakala. Erin je ljubila življenje, ljudi in druženja. Tokrat je Ted povabil vse njune prijatelje in vsi so se veselili, kaj bo prinesel večer, ko bo vstopila v le zanjo okrašen prostor, ki bo dihal v ritmu ljubezni. Le še nekaj ur.

Ted je zagrabil službeno aktovko, polno načrtov vodovodne napeljave. Ted je bil namreč lastnik vodovodnega podjetja, ki je hitro rastlo in nove kupčije so že namigovale na sijočo prihodnost njegove družine. Erin ga je spodbujala na vsakem koraku in njena spodbuda je bila njegov navdih.

Še dobro se ni pripravil na naloge delovnega dne, ko je njegov delavec zgroženih oči vstopil v njegovo pisarno in komaj slišno spregovoril: »Ted, policija je tukaj. Pravijo, da iščejo tebe.« Policija. Srce mu je upadlo ob misli, da to nikoli ne pomeni ničesar dobrega. A tiho v sebi je upal, da je morda le dobra šala njegove žene. Tudi ona ni pozabila na obletnico. In vsekakor je njen brat policist. Verjetno je samo šala. Verjetno.

Ted ni potreboval dolgo, da je ugotovil, da šaljivi obrazi ne nosijo maske takšne bolečine, kot jo je videl na obrazu svojega svaka. Ni želel stopiti niti koraka dlje. Ni ga zanimalo, kaj mu ima povedati. Samo naj odide. »O Bog, prosim, ustavi čas in naj odide!« je kričalo znotraj njega. »Ted …« je v solzah odprl usta Ryan, a to je bilo vse, kar je prišlo iz njih. Ostale besede so zadušili hlipajoč jok in roke, ki so zakrile obraz strtega človeka.

Nadaljeval je njegov policijski partner, ki se je uspel zbrati, da bi povedal tisto, kar je za vedno spremenilo Tedovo življenje: »Tako mi je žal Ted, ne vem, kako naj ti povem. Erin in otroka je na železniškem prehodu presenetil vlak. Ne vemo, kaj se je zgodilo, Ted, a zapornice se niso spustile, prišlo je do nekakšne okvare in …« Globoko je zajel sapo in nadaljeval: »Žal mi je Ted, a ko smo bili z reševalci poklicani na kraj nesreče, je bilo že prepozno.« »Kako misliš prepozno?« je Ted zajecljal v nejeveri. »Joj, Ted, tako mi je žal, a Erin in otroka nesreče niso preživeli.«

Tako se konča svet. V apokaliptičnih filmih so lagali. To je vsa resnica o koncu sveta.

Note glasbe na zabavi so potihnile. Pravzaprav nikoli niso bile odigrane. Zamenjale so jih tihe note žalostnih pesmi, ki so Erin, Petru in Hani utrle pot v večnost. Pogreb je bil zagotovo eden izmed najtišjih, kar jih je srečal svet. Ljudje so bili otopeli v bolečini, ki je vidno parala srca obeh družin in prijateljev. Veseli obrazi na fotografijah Erin, Petra in Hane so opozarjali, da je sreča tisti dan dobila nož v hrbet. Izdali so jo. Tudi sreča je bila opeharjena. »Vsekakor tega ni pričakovala, kajne?« je v tihem besu razmišljal Ted, medtem ko si je želel, da bi poleg treh krst stala še četrta. Vsekakor bi bilo to lažje kot to, da ga je življenje poslalo v zapor brez izhoda. Vedno je srčno verjel v Boga, ljubil ga je. »Hinavec,« je bilo vse, kar si je zdaj mislil o njem. Bog ga ni ljubil. Če bi ga, mu tega nikoli ne bi storil. Vsi, ki so poznali Teda in Erin, so dobro vedeli, da sta srčna in poštena človeka. Ena izmed tistih, ki jih pokličeš v času obupa in dasta zadnje, da bi le priskočila na pomoč. Hinavec na nebu pa je odvzel vse. In tako močno se je pretvarjal, da je dober. Tistega dne sta Bog in Ted prekinila nit ljubezni. Natančneje, prekinil jo je Ted. Obstajala je le še nit zamere. Nit? Bolj vrv. 

Ted ni več verjel ne v Boga, ne v življenje, še manj pa vase. V mesecih po odhodu njegove družine se je sprehajal po svetu kot mesečnik. Ni pil, o ne, pijanec že ne bo postal, čeprav so mu to pripisovali vsi, ki so ga kot duha srečevali v dneh, polnih agonije in ironije. Lahko je zaznal govorice, ne da bi jih slišal s fizičnimi ušesi. Pa ni pil. Vsaj alkohola ne. A vseeno je žalovanje postalo njegova največja odvisnost, ki je napovedovala njegov prerani grob. Vsaj upal je tako.

Vrag je povrgel svoje mladiče, ki so se mu smejali v vsakodnevnih sabotažah. Podjetje je počasi, a vztrajno propadalo, dokler ni nekega dne zaprlo svojih vrat. Ključe hiše, kamor Erin, Peter in Hana niso več vstopili, je dobil nov lastnik. Sam se je preselil v manjše stanovanje in kmalu izgubil tudi tega. Delovna mesta so mu vztrajno zavračali in lahko si je mislil, zakaj. Obupali so nad njim. A ni jim zameril. Tudi sam je obupal. Želel je le, da bi se končalo. »Nekega dne … nekega dne, ko zberem dovolj poguma, naredim samomor,« si je prisegel. Edini razlog, zakaj se še ni pridružil svojim trem angelom, je bila misel, da ga bo to dejanje od njih morda še bolj oddaljilo. In trenutno ni upal tvegati.

Postajalo je hladno. Izjemno hladno. Edini sendvič v dnevu pa je brezdomcu po imenu Ted dal dovolj moči, da je splezal v ruševine zapuščene stavbe. Morda mu bodo stene danes namenile nekaj milosti in zavetja. »Bog, zakaj mi nikoli nisi dal priložnosti?« je pomislil in utonil v spanec.

Novo jutro ga je prisililo, da ponovno odpre oči. Preživel je. Zopet. Pograbil je rožnato torbo. Bil je čas za lov na hrano. A ne tako hitro. Pot mu je prekrižal črn mercedes, ki je s svojim divjim zaviranjem že opozarjal na karakteristike lastnika vozila. Ni se motil. Kamnit obraz šoferja je odprl vrata temni figuri, ki je odločno stopila naravnost pred njegovo obličje. Teda je zmrazilo, a ni znal razločiti, ali je bila to posledica še enega hladnega jutra ali postave, ki vsekakor ni prinašala dobrih novic. V to je bil prepričan. 

»Pozdravljen, Ted!« je voščil zoprn glas moža, oblečenega v črno od glave do peta. Ted se ni trudil z vljudnostjo: »Kdo si in kako za vraga poznaš moje ime?« Brez občutka užaljenosti in z ledenim nasmehom je »Črni«, kot ga je v svojih mislih poimenoval Ted, nadaljeval: »Ni pomembno, kdo sem. Pomembno je, kaj prinašam.« Teda ni prepričal: »Sem bil prepričan, da se nisi ustavil samo zato, da bi opazoval lepote narave.« Boj v zajedljivosti je vsekakor zašel v svoj ring. »Poznam tvojo zgodbo, zato ti ne zamerim. Vem, kaj se ti je zgodilo. Mogoče pa ti lahko pomagam ven iz tega,« je nadaljeval Črni. »In kdaj je tebi Satan položil čarobno palico v roke?« je zajedel v njegovo ponudbo Ted. Črni je njegov sarkazem prezrl  in nadaljeval: »Ponujam ti idealno priložnost, da se izkoplješ iz bede, v kateri si se znašel, in morda še kdaj vidiš kaj več kot to torbo, ki jo prenašaš naokoli. Imam podjetje, ki nujno potrebuje direktorja. Imensko seveda, operativno te s funkcijo ne bi obremenjeval. Ponujam ti 25.000 dolarjev takoj in 25.000 ob koncu leta. Če bo najino sodelovanje uspešno, bom na mizo prinesel še več takih ponudb.« Ted se je zasmejal: »Božiček je pristal na mojem dvorišču, ne šali se. In v čem je trik?« Črni je odvrnil: »Trike prepusti meni. Reciva temu, da gre za podjetje, ki dobro deluje na področju poslovanja s tujino.« »Zakaj bi potem za tako izjemno podjetje izbralo direktorja s ceste? Zakaj na mesto ne postaviš sebe?« Črni je odvrnil: »Verjamem v drugo priložnost.« »In jaz v podjetja, ki so registrirana v davčnih oazah in utajajo davke.« Črni se je posmehljivo nasmehnil in pokazal na svojega pregrešno dragega mercedesa: »Misliš, da bi imel vse to, če bi se oziral na take malenkosti?« Ted se je zakrohotal: »Če imaš vse to, bi si morda lahko uredil tudi lepši obraz, ki ne bi izdajal tvojih zlonamernih dejanj!« Črni je nadaljeval: »Poglej se! Kup nesreče, smrdljive obleke in niti centa na tvoje ime! Kdo pa misliš, da si? Ponujam ti pot iz pekla!« »V njem  sem že in ne potrebujem tvoje pomoči. Prepričan sem, da boš našel drugega.« »O, morala?« je vprašal Črni. Ted se je obrnil in v odhajanju odvrnil: »Da, to je zadnje, kar mi je ostalo. In moja torba. Poberi se.«

Padla je noč in stene zapuščene stavbe so ga zopet pozdravile: »Dobrodošel doma,« so mu šepetale v lastnem odmevu. To je bila noč ledene dobe. Ko je Ted že mislil, da mu je šlo za en dan malce bolje, ga je objem ledu spomnil, da se moti. Dobil je kar nekaj denarja, dovolj, da si nakupi hrane za štiri dni. Ne, nobenega alkohola, kot so mislili ljudje. In tega dne so mu namenili fičnike samo zato, ker so se ga usmilili. Privoščili so mi, da se pogreje ob steklenici vina. Namesto tega si je Ted privoščil čaj in ga nalil v čutarico, ki mu jo je podarila prijazna gospa Margaret. Margaret je bila prisrčna ženica 80-ih let, ki mu je dovolila, da zanjo opravlja manjša opravila. Vse dokler ni tudi ona zaprla oči in njegova edina prijateljica je odšla v nebo.

To noč je razmišljal o vseh njih. Mami in očetu, ki sta dokaj zgodaj umrla. Ko je mama zbolela za rakom, si oče nikoli več ni opomogel in trdili so, da je umrl zaradi počenega srca. Zdravniki so to vseeno poimenovali infarkt. Erin, Petru in Hani. Tri največje ljubezni in tri neozdravljive brazgotine. Margaret. Edina, ki je še verjela, da se bo vse uredilo. Bil je sam. On in njegove stene.

In bilo je tako hladno. Sredi noči Ted še vedno ni zatisnil očesa in roke so obnemoglo obležale na njegovih kolenih.

V mislih so mu oživeli divji demoni in ga prepričevali, da je naredil napako, ko je zavrnil Črnega. Ko si je že želel izpraskati oči iz obžalovanja, ga je odneslo v spomin iz preteklosti. Bil je tako živ kot tistega dne, ko je pri osmih letih prvič odšel na ribolov z očetom. To so bili dnevi! Z očetom sta lovila na območju, ki jo dovoljevalo le dva kilograma ujetih rib dnevno. A tistega dne so ribe prijemale kot za stavo. Dva kilograma sta bila nemudoma v njunih rokah. Mali Ted je navdušeno želel nadaljevati, ko ga je oče ustavil: »Ne, dovolj je, imava že dva kilograma.« Mali Ted se je uprl: »Ampak oče, poglej kako prijemajo. Saj ne bo nihče vedel!«

Solze so zalile obraz zdaj odraslega Teda, ko se je spomnil očetovih besed. Kaj mislite, da mu je odvrnil?



Nebeško dešifriranje

Ti veš. Ted se je spomnil, zakaj je zavrnil ponudbo Črnega. Kajti tistega dne mu je oče odvrnil: »Misliš, da nihče ne bo vedel? Ti boš vedel. Kakšen mož želiš postati?« Ted je vedel, da je tistega dne postal, kdor je bil še danes, pod vsemi temi capami, katerim si lahko še komaj rekel oblačila - mož z načeli, integriteto in čistim srcem. Spoštoval je zakone in svoje vrednote. Nikomur ni storil slabega ali ga izkoristil. Zato je zavrnil Črnega. Tako bo tudi ostalo. Ko bi mu le vesolje vrnilo medvedjo uslugo. Morda bo nekega dne razumel. Trenutno ni mogel.

»Mogoče bo nocoj konec vsega. Naj bo konec, Bog, odvzemi mi bolečino, rad bi se pomiril s teboj,« je zastokal in mrak je padel na njegove oči.

Ni bilo konec. Ted se je prebudil v novo jutro, začuden, da ga ni več tako zelo zeblo. Kot bi ga ponoči nekdo pokril z nevidno, toplo odejo. Samega sebe je presenetil z nasmehom. Ni vedel, da ga še premore. Za trenutek se je življenje razsvetlilo, a kljub temu je kmalu dobil občutek krivde in nasmeh je izginil. Danes je bil ta dan. Minilo je 7 let, odkar je izgubil vse.

Skoraj vse. Imel je le še bledo senco sebe. Ta bleda senca se je soočila z realnostjo novega dne. Kot zombi je zataval v mirno sosesko, kjer ga je iz stanja mesečnika prebudila misel: »Kaj ni premrzlo, da bi tako majhno dekletce vozilo kolo?« Opazoval je 8-letnico, sicer zimsko opremljeno, a vendar na kolesu, kako drvi naravnost proti njemu. Šesti čut mu ni dal miru, ko  je mala Elizabeth izgubila ravnotežje in skoraj padla. Nadnaravne moči so zajele Teda, ki je padec preprečil in Elizabeth je pristala na njegovih rokah. Nepoškodovana. Elizabeth se je na široko nasmejala, ravno v času, ko je njena mama v krikih pritekla do obeh: »Elizabeth, kolikokrat sem ti rekla, da ne smeš na kolo, ko je tako hladno in je cesta nevarna? Obljubila si mi, da se boš samo igrala!« Nato je pogledala Teda v oči in nadaljevala: »Tako prisrčna hvala, le kako se vam lahko oddolžim?« »Njen nasmeh je bil dovolj,« je odvrnil Ted in pobožal malo Elizabeth, ki se je tesno privila k njemu. Nje oblačila niso motila. »Prosim, pridružite se nama pri kosilu, ravno sem ga skuhala in to je najmanj, kar lahko storim za vas.« Ted je privolil.

Martinina kuha je pobožala Tedove brbončice, ki so že dolgo spale. Užival je v dobrotah domače hrane, ki jih ni okusil od časa, ko je Erin odšla. Martina je v kuhinjo prinesla tudi Tedovo torbo, ki jo je izpustil v reševanju male Elizabeth. Martina je bila izjemno prijetna ženska njegovih let in prijetnega značaja. Ko je Ted končno nasitil svojo veliko lakoto, jo je vprašal: »Vaš mož dela?« Martina se je nasmehnila, a vseeno v občutku bridkosti odvrnila: »Moj mož je pred tremi leti umrl zaradi levkemije. Z Elizabeth nama je bilo težko, a shajava. Finančno sva sicer preskrbljeni, saj je imel mož z najboljšim prijateljem podjetje, ki še danes dobro posluje. A čustveno je bilo težje. Mogoče Elizabeth zato kdaj bolj popuščam, da potem potrebuje rešitelje, kot ste vi.« »Poznam občutek, samo jaz nisem znal shajati,« je rekel Ted in sam sebe presenetil, ko je popolni neznanki zaupal svojo srce trgajočo zgodbo. Martina je izjokala svoje in njegove solze. Zajokala sta oba in vez prijateljstva je bila stkana.

Martina je Tedu podarila na kopice oblek, ki so ostale po moževi smrti, in ga po dolgem pregovarjanju prepričala, da se namesti v majhni hišici za goste, ki je krasila dvorišče večje hiše. V zameno za nastanitev je Tedu naložila manjša opravila okrog hiše in enega večjega – Elizabeth je spremljal v šolo in na njene obšolske dejavnosti. To delo mu je bilo še posebej ljubo. In na obrazih Martine, Elizabeth in Teda so se večkrat narisali iskreni nasmehi.

Nekega dne je pozno popoldne Martina vstopila v hišo za goste in poprosila Teda za pogovor. Začela je: »Ted, tako rada te imam v bližini. Elizabeth obožuje vajina druženja. A vseeno iskreno mislim, da mogoče to ni zate.« To je bilo to. Nova klofuta vesolja. Le kako je mislil, da bo šlo lahko kdaj na bolje? Da mu je Bog končno dal trohico vere v zameno za njegovo poštenost? To je verjetno možno le v pravljicah. S pogledom je že iskal rožnato torbo, da bosta skupaj lahko ubrala pot pod noge. Martina je nadaljevala: »Kot sem že rekla, in to delam s težkim srcem, se mi zdi, da je čas za nekaj novega. Veš, da je imel moj pokojni mož podjetje, ki gradi hiše. Njegov najboljši prijatelj, ki podjetje vodi, pozna tvojo zgodbo in tvoje izkušnje. Rotil me je, da te mu odstopim, saj nujno potrebuje nekoga, ki bi mu zaupal vodovodne napeljave pri teh hišah. Želi si le najboljše za družine, ki bodo živele v njih. Mislim, da bi tudi ti užival v tej nalogi. A vseeno pričakujem, da si boš vzel čas tudi za Elizabeth in ostal z nama.«

Ted je ganjen objel Martino in sprejel ponujeno roko. Že čez nekaj dni je pogumno zakorakal v nove zadolžitve in ponovno oživel. Veliko je delal in stkal močno vez z Garyjem, ki je v njem našel izgubljenega prijatelja. Postala sta nerazdružljiva, a vedno je tudi hitel na šolske predstave male Elizabeth in pazil na njene vratolomne vožnje s kolesom. Leto kasneje je Ted postal solastnik podjetja in vez z Garyjem se je še bolj okrepila.



Nebesa dešifrirajo:

»Obstajajo zgodbe, ki ne bodo vedno razumljene. Angeli, ki ne bodo vedno vidni. Obdobja, ko se je tako lahko izgubiti v temi bolečine. A če boste ostali zvesti sebi, bo vedno na koncu solza zasijala iskrica upanja, ki daje nagrade. Nagrade v obliki novih priložnosti. Srca, ki se zacelijo. Izkušnje, ki vas obrusijo in spremenijo. Morda nikoli ne boste mogli nadzorovati svoje usode. A vedite, da sledi lastne resnice vedno vodijo v življenje ljubezni in novih zarij. A nikoli ne izgubite upanja. In sebe. Ne prodajte svojega srca zavoljo materialnega ali zavoljo odobravanja drugih ljudi. Velikokrat mislite, da dobra dela ostanejo neopažena. Ne drži. Mati Karma vidi vse. Ko vas zamajejo obdobja teme, a ne popustite, ste lahko prepričani, da se bo kolesje usode zavrtelo v vaš prid.«

Zapeli so cerkveni zvonovi. 11-letna Elizabeth je potrosila rože na poti do oltarja, po kateri sta se sprehodila Ted in Martina. Pred oltarjem je Teda s solzami v očeh objel njegov najboljši prijatelj Gary. V zraku je bilo čutiti toliko ljubezni. In tri angelska bitja po imenu Erin, Peter in Hana so v Nebesih zaploskala. Zabava, nikoli pričeta, se je začela tokrat. Slišale so se zdravice in glasovi novih priložnosti, ki so bili tukaj, da nagradijo njihovega Teda. On je sedaj vedel.

Nebeška šifra: Če boste ostali zvesti sebi, bo vedno na koncu solza zasijala iskrica upanja, ki daje nagrade. Morda nikoli ne boste mogli nadzorovati svoje usode. A vedite, da sledi lastne resnice vedno vodijo v življenje ljubezni in novih zarij.

6. december 2018
Le še nekaj dni preprodaje! Mesta se polnijo hitro!