Blog

Moja iskrena manifestacijska zgodba

Dovolj sem že imela tega finančnega mučenja. Odkar sem pomnila me je bilo strah za moj finančni obstoj. Mnogokrat bi lahko rekla tudi, da sem se bala lakote. Vem, da ni veliko ljudi, ki se bojijo le-te. Meni pa se je uspela ta »grožnja« prikrasti v podzavest kot jutranja rosa na še speči travnik. Prevečkrat sem v svojem življenju videla skoraj prazen hladilnik in v predalu kuhinje kup ne plačnih položnic, kamor jih je odložila moja mama v upanju, da jih ne bom našla. Vedela sem, da kupljene čokolade niso prilagojene na moj okus, temveč na akcijsko ceno v najbližji trgovini. A to me ni motilo. Odkar sem vedela zase, sem vedela tudi to, da moja mama bije številne bitke življenja. Biti mama samohranilka je verjetno ena izmed najtežjih nalog na svetu. 

In moji sošolci… Oni so hodili na morje, v toplice, oni so nosili dobre obleke. Jaz  vsega tega morda res nisem imela, imela pa sem ljubezen svoje mame. To mi je bilo dovolj. Seveda sem pogrešala stvari, o katerih nisem govorila na glas. Seveda sem si želela obilja. Najbolj pa sem si želela njo videti srečno. Ta želja se mi ni izpolnila nikoli. 

Tukaj sva bili – dve dobri duši, utapljajoči se v dolgovih, medtem ko so se »nemoralni« ljudje kopali v denarju. Jaz… pa sem se v omari skrivala pred rubežniki. In kje je bil tukaj Bog, o katerem so govorili mnogi in ki naj bi skrbel za »pravico« na tem svetu? Tudi on je končal na mojem seznamu »nepriljubljenih«. In bolj kot je bolezen spodjedala telo moje mame kot divja reka neutrjen breg, bolj sem padala v svetove neplačanih položnic, borbe za preživetje in tiste luči na koncu tunela, o kateri vsi govorijo, ni bilo od nikoder. Obstala sem v temi. In le ta je postala še bolj trda tistega dne, ko je moja mama umrla. 

Ironija življenja. Nje ni bilo več, mene ni bilo več, bila sem le še lupina, ki so ji mimoidoči rekli človek, četudi se nisem počutila tako. Ponovni poskus samomora me je vprašal ali sem prepričana, da ne želim več živeti. Vedela sem, da če poskusim samo še enkrat – potem mi bo uspelo. A tukaj so bili. Vsi tisti nevidni glasovi, ki bi me z lahkoto poslali v psihiatrično ustanovo, so govorili z menoj in me bodrili naj ostanem. Videvala sem obrise eteričnih bitij, ki so mojo sobo spremenila v svoje pristajališče. Videla sem jih že poprej. Stali so ob moji mami vse do dne, ko ni naredila zadnjega vdiha in izdiha. Zatrjevali so, da bo vse v redu in naj poskusim znova. Pomoč. Pomoč je že na poti. To so mi govorili. A globoko v sebi se je zdelo, kot da jim želim verjeti. 

Raziskovala sem kdo govori z menoj in pristala v svetu duhovnosti, ki je bil nekaj povsem drugačnega od tistega, kar sem poznala do sedaj. Nevidne utehe so božale moje žalujoče srce in medtem, ko sem se borila z demoni žalosti… in ko bi vse moralo iti še bolj drastično narobe … se je vse uredilo. Kar tako. Tri dni pred mamino smrtjo sem dobila službo, delala sem za dobrega človeka, za katerega se je izkazalo, da je poznal mojo mamo in kar naenkrat so se vse položnice plačale. Dobila sem posojilo, ki je odplačalo mamine dolgove in tudi fant, ki sem ga ljubila in sva se razšla se je vrnil k meni. Ostal je. Mnogi bralci ga sedaj poznate kot mojega moža – Mihaela. 

V duhovnih literaturah sem brala, da v času trpljenja in žalosti obilje usahne. Ni denarja, ni manifestacije. Nizke vibracije ne privlačijo visokih. Pa vendar zame to ni držalo. Torej niso vsi duhovni učitelji uspeli razvozlati vseh manifestacijskih skrivnosti. Moje mnenje je, da jih ne bomo nikoli. Moje mnenje je, da jih odkrivamo prav vsak dan. Kljub moji borbi sama s seboj, so se finance končno uredile, z Mihaelom sva si kupila lepo stanovanje in nikoli več se nisem spraševala ali bom nemara lačna. 

Ni minilo dolgo, ko me je poklicalo življenjsko poslanstvo in začela sem učiti v duhovnosti. Ljudje so me sprejeli. Verjetno zato, ker me niso le poslušali, temveč tudi začutili. Ko sem govorila z njimi in jim predajala eterične informacije, so od nekdaj vedeli, da slišim in vidim tiste nevidne svetove, o katerih govorijo mnogi. Žalost je počasi popustila svoj krčevit objem mojega srca. Očetu sem uspela odpustiti, kljub temu, da se mi je zdelo, da to ne bo mogoče. Prišla sem do globokih duhovnih razumevanj in zgradila sem lepe odnose. 

In potem sem živela srečno in življenje me nikoli več ni preizkusilo. 

Ja, seveda. Vsi iskalci duhovnih resnic imamo zagotovilo, da se bomo dobro naučili vse o tistem, kar iščemo. V kolikor kdaj zasledite duhovna besedila, ki govorijo o »popolnosti« življenja, kjer »gurujem« usoda na pot postavlja le najlepše cvetlice brez trnja, potem naj vam zagotovim, da to ne drži. Vsi smo na tej Zemlji ljudje. Vsi, ki v duhovnosti učimo, bomo vedno tudi sami učenci. Morda vemo res nekaj več kot naši učenci, zato je naša naloga, da jim predamo informacije in znanja, a še vedno bomo vedeli manj kot naši učitelji, zato bomo vedno znova rastli in bili poklicani k še globljim razumevanjem in znanjem. 

In tudi jaz nisem bila izjema. Bila pa sem tukaj. Na točki življenja, kjer se je vse uredilo in kjer sem počasi odpravila strah pred trkanjem na vrata, ki bi lahko naznanilo prihod novega rubežnika. Ni jih bilo več. Pa vendar ni bilo vse tako zelo preprosto. 

Kljub temu, da se finančne težave niso več manifestirale v mojem življenju, kljub temu, da sem vedno imela dovolj denarja, da sem lahko investirala v duhovni atelje in podobno, pa se je vseeno velikokrat pojavljalo dejstvo, da ni nikoli ostalo kaj denarja zame. Kar tako. Ves denar, ki sem ga prejemala sem vztrajno tudi »zapravila«. Pa ne za obleke, čevlje, torbice in podobno, kot se pričakuje od novodobnih nakupovalnih »princesk«. Sem pa veliko denarja preprosto razdala. Vpletena sem bila  v vse mogoče dobrodelne akcije, poskusila sem rešiti svet na tisoč in en način in podobno. S tem verjetno ni nič narobe, navsezadnje gre za dober namen, pa vendar sem nekoč dobila vprašanje, ki me je zatopilo v globoko razmišljanje. 

To vprašanje mi je postavil moj mož Mihael. Nekega dne mi je rekel : »Si se kdaj vprašala kako to, da znaš dobro manifestirati sredstva, ki jih potrebuješ za širjenje svojega poslanstva, a ko pride do tega ,da moraš denar obdržati, to ne gre? Opazujem te, ko zadnje Evre podarjaš ali razdajaš na vse mogoče načine, sebi pa pustiš ravno dovolj, da shajaš do naslednjega tečaja, ki ga vodiš. Četudi denarja ne razdaš, si najdeš neko novo investicijo, ki je tisti trenutek tako zelo pomembna, četudi nikoli prej nisi imela želje po njej. Zdi se, kot da se bojiš da bo denar ostal pri tebi. Si to opazila?«

To vprašanje me zasledovalo kot neumorna senca. Vedela sem, da ima Mihael prav. Nisem mogla mimo dejstva, da si moram priznati, da velikokrat čutim finančni stres. Nisem mogla mimo dejstva, da sem financirala številne dobrodelne namene in raznorazne projekte, a premalokrat vprašala sebe ali si morda ne želim česa zase. Nekaj, kar ni bilo povezanega z duhovnostjo. Ne vem, morda kakšen kos zemlje, ker bi lahko zgradila z Mihaelom svoj dom ali podobno. 

In sem naredila tisto, kar me je spravilo iz oklepa jeze, žalosti in še marsičesa. Meditirala sem. Skušala sem najti vzrok, da bi ga lahko tudi odpravila. Navsezadnje sem odpravila toliko svari že do sedaj. In tako dobro mi je šlo. Tole bi moral biti mačji kašelj.

Meditirala sem pravzaprav mesece in mesece. Odigrala sem vse tiste scenarije neplačanih položnic, mamine borbe in očetove vloge, ki me je pustila v občutkih, da sem bitje, ki si na svetu ne zasluži nič. Motilo me je le to, da sem te »filme« v meditacijah lahko obudila, pa vendar sem bila od njih tako zelo odtujena. Lahko sem delala čiščenja, lahko sem spuščala, pa vendar ob tem v resnici nisem nič čutila. 

Pa tudi spremenilo se ni nič. Z denarjem sva še vedno plesala v enako zakompliciranem odnosu in tako hitro, kot je prihajal v moje življenje, je tudi odhajal. Nekoč sem ga prijela v roke in skušala ugotoviti kaj mi pomeni. Nič. Zanj nisem bila hvaležna, niti vesela. Vedela sem le, da bo pomagal ohranjati prelep duhovni atelje, kjer se ljudje počutijo dobro in nahraniti še več lačnih gobčkov brezdomnih kužkov, ki bodo z mojo pomočjo nato našli tudi dom. Tega sem bila vesela. 

Zdelo se mi je kot da slišim besede Malega Princa, ko je rekel, da je bistvo očem nevidno. V meditaciji in duhovnih spoznanjih sem bila dovolj dolgo, da sem vedela kdaj se mi nekaj skriva in kdaj ne. In vzrok denarnega »odhajanja« se mi je vsekakor skrival. Pa morda niti ni bilo tako zelo pomembno. Navsezadnje mi ni nič primanjkovalo. A kaj ko jaz nisem človek, ki verjame v to, da je iskanje igle v kopici sena brezpredmetno. Če vem da je igla tam jo bom iskala. Ne bom tvegala da me zbode, ko bom to najmanj pričakovala. Kaj ni duhovna rast ravno to? Iskati in razumeti, ko preostal svet gleda stran? Zato je bil vzrok pomemben. In nisem ga prenehala iskati. Iskala sem ga mesece in mesece in mesece. Vedela sem, da se bo prej ali slej pojavil. Če bom le spraševala dovolj dolgo. 

Še en dan… in še ena izmed teh meditacij. »Denar, denar, zakaj odhajaš in nikoli ne ostajaš?« In on modro molči, le bledi spomini se dvigujejo iz moje podzavesti. Tako oddaljeni so in mi govorijo, da sem jih že prejokala in jim dala krila. Le denar… Ti. Kdaj mi boš odgovoril?

In nato se je vse spremenilo. Zdelo se je da sanjam, a bila sem budna. Vedela sem da meditiram, a zdelo se je da potujem. Potujem v preteklost. Na koledarju se piše dan 1.6. 2009 in lokacija je še predobro znana. Onkološki inštitut Ljubljana. Ura neumorno teče in vem, da je ustavila ne bom. Usoda je sklenila svoj razplet in vem, da bo kmalu konec. Izdihnila bo pred mojimi očmi in me zaznamovala za vedno. In jaz tega ne bom mogla spremeniti. Karkoli bom naredila, karkoli bom obljubila, bo enako – moja mama bo umrla. In vsega bo konec. In nisem se motila, res je temu tako. A kako je to povezano z denarjem? To nima nobenega smisla. A zakaj je potem vse tukaj tako zelo živo? Zakaj… Zakaj jočem? Zakaj solze neumorno tečejo po mojem obrazu, kot nisem jokala že dolga leta? Zakaj me boli v prsnem košu in zakaj tako zelo težko diham? Pa saj sem te izpustila. Saj sem ti dovolila oditi? Kaj nisem storila prav? Kaj mi sporoča nebo, če pa sem vprašala nekaj povsem drugega? »Pa si res? Vprašala nekaj drugega?« vpraša neznani glas. In tam si ti. Tako si lepa in drugačna. Tako mirna in tako popolna. Pogrešam te. Kaj mi želiš povedati?

Toliko vprašanj in toliko mesecev iskanja enega odgovora. Nato pa je postalo vse jasno kot beli dan. Udarilo me je kot strela iz jasnega. Tako nepripravljeno. Četudi sem v resnici morala biti pripravljena, če ne odgovor ne bi prišel. Lahko bi pogledala stran. Lahko bi v tem trenutku le odprla oči in rekla, da se tega ne grem več. Lahko bi zbežala stran od odgovora, da se mi ne bi bilo treba soočiti z njim. A z bežanjem sem opravila že davno tega. 

Podzavest je iz prašne kleti spominov v moje roke predala spoznanje, ki sem ga tako neumorno iskala. Moja mama je položila svojo nežno roko na to mojo podzavest, da bi ji rekla: »V redu je. Sedaj ji lahko poveš.« Njuno zavezništvo je prineslo odgovor. Odgovor, ki mi je pojasnil zakaj je denar odhajal od mene. Tistega dne, ko je moja mama umrla so se vse moje finančne tegobe uredile. Zavarovalnica, ki je krila njen kredit je le-tega izplačala pa tudi nekaj zavarovalnine sem dobila. Poplačala sem vse odprte dolgove in obilje je ponovno zadihalo z menoj. Mnogi so trdili, da je takemu preobratu botrovala njena nebeška intervencija in pomoč in jaz sem se s tem strinjala. Navsezadnje kaj pa je narobe s tem, da nebeška mama poskrbi za žalujočo hči, ki jo je morala pustiti na Zemlji? Pa vendar…

Pa vendar je moja podzavest ob tako močni energijski zaznambi ob mamini smrti sprožila in naložila v spominsko bazo sledeče: »V kolikor dobim veliko denarja, potem pomeni … da nekdo … umre.«

V kolikor dobim denar in imam tega celo nekaj viška – nekdo umre. Povsem nezavedno sem ta program ustvarila in ga pustila, da živi v meni kot dobrodošel gost. In nisem želela, da nekdo, ki ga imam tako zelo rada ponovno umre. Zato sem morala zagotoviti, da ne bom imela viška denarja. Imeti sem ga morala dovolj, da sem lahko skrbela za ljudi, katerim sem se zvezala pomagati, pa vendar ga ni smelo biti preveč. Denar je moral iti. In temu načelu sem pridno sledila. In vse je bilo v redu. Življenjsko poslanstvo je bilo dovolj močno, da me je finančno podpiralo in zagotavljalo, da ne bom v skrbeh, kajti ko si v skrbeh težko pomagaš drugim, a naloženi »program« mu je ves čas nalagalo informacijo: »Le pazi, da ne pojdeš predaleč. Da se komu kaj ne bo zgodilo. Ne potrebuješ nič zase, pomembno je le … da nihče ne umre.« A življenjsko poslanstvo je ves čas postavljalo program pod nasprotno si vprašanje: »Če je duhovna energija neskončna in večna, je večno tudi njeno obilje. Torej širjenje duhovnega pomeni širjenje dobrega in obilnega. Če me torej omejuješ, omejuješ tudi duhovna načela, ki pa jih mora duhovna učiteljica ves čas širiti, če želi rasti sama in v to iskreno peljati tudi druge ljudi?«

Programi. Takšni in drugačni. Rojeni iz nerazumevanja, bolečine, česarkoli že. In na nasprotni strani obilje kozmosa in neskončna duhovna rast, ki vodi v obilje vsega. In večni spor med človeškimi programi in vsem, kar v vesolju je. Kaj je resnica vsega tega? Sledili so dolgi meseci dela, meditacij in spoznanj. Iskala sem resnice obilja in resnice o sebi. Želela sem spoznati principe, ki so šli veliko dlje od klasičnih »le želeti si moraš«. Želela sem razumeti zakaj delujemo kot delujemo, ko gre za obilje na splošno ali pa denar. Ne gre samo za denar. Številni ljudje ne živijo v vseh vrstah obilja zaradi zgodb, ki so jih zaznamovale. A prepričana sem, da tega ne vedo. Tudi jaz nisem vedela. Skrilo se je pred menoj. To je bil moj klic. Moj klic pomagati tem ljudem. Vam. Karkoli sem v tem dolgih meditacijah in komunikacijah z duhovnimi svetovi spoznala, sem tudi zapisala. Tudi sama te principe osvajam vsak dan. Menim, da jih bomo vsi… vedno. A po tem spoznanju se je moje življenje še bolj spremenilo. Manifestacija me je še bolj podprla. In me marsičesa naučila. Sedaj si želim to predati vam. Zaradi te zgodbe je nastal ta zapis. Da vam da vedeti, da če nekaj ne morete zmanifestirati, tiči v tem grmu zajec. Nek razlog. Najdite ga. Naj se vas odpravi čim več blokad obilja in upam, da boste segli po zvezdah izpolnjenih sanj. Zavihajte rokave. Najdite svoje programe in vzorce. Splača se. Zaslužite si več kot mislite in zakladnica je na široko odprla svoja vrata.

Seveda pa vam s svojimi izkušnjami lahko pomagam tudi jaz. Že veste za Šolo manifestacije, ki bo spremenila vse? To je podroben program z veliko orodja in tehnikami, ki bodo sprožile močan energijski trening manifestacije v praksi. Najdete ga tukaj. KLIKNITE
  • Za vas pa sem pripravila tudi video vsebino na temo Šole manifestacije, vabljeni k ogledu. 

Želim vam veliko lepega, Cristy

0 Komentarjev

    DODAJ KOMENTAR

    BREZPLAČNA NEBEŠKA SPOROČILA

    Vstopite v naše nebeške e-poštne svetove in prejemali boste zanimive novičke in brezplačna tedenska duhovna učenja. Ob vašem vstopu vas obdarimo z dvema meditacijama in devetimi angelskimi obredi. Dobrodošli.